Znanilci sprememb

Odhod dveh vplivnejših funkcionarjev Gorana Lukića in Milana Utroše iz vodstva Zveze svobodnih sindikatov (ZSSS) je pričakovano sprožil ugibanja, ali gre za razkol v zvezi, ki nakazuje antagonizem med »silami kontinuitete« in »reformisti«. In čeprav predsednik svobodnih sindikatov Dušan Semolič kakršenkoli konflikt vztrajno zanika, ni skrivnost, da izgubljanje članstva ni njegov edini problem, ki ga je nazorno opisala dolgoletna sindikalistka in predsednica sindikata kovinarjev Lidija Jerkič, ko je dejala, da gre po njenem mnenju za vprašanje energije. »Goran Lukič je mlad človek in je ima zelo veliko, marsikdo drug, ki je nima toliko, ne more delovati tako operativno kot on, ki ima poleg tega še zelo široko znanje.«

Ali to pomeni, da je največja sindikalna organizacija pred večjimi spremembami, ki prinašajo drugačne poglede na aktualno družbenopolitično dogajanje? Se sindikati v resnici spopadajo z letargijo preživelih stališč, ki jih je »povozil čas«, kot vedno znova po malem zlonamerno ocenjujejo tisti, ki so jim trn v peti. Takšne ocene stanja sicer marsikomu povzročajo težave pri razumevanju, saj gre za organizacijo, ki je plačana za to, da zastopa interese svojih članov, ki za ta namen plačujejo članarino. Ali jim po tej logiki lahko upravičeno pripisujemo krivdo za tako kompleksna vprašanja, kot je, denimo, brezposelnost mladih, kar jim pogosto očitajo? Prav tako ni bilo nikoli povedano, kaj natančno je v sindikalnem delu socialnega dialoga preživeto – so to stališča delavcev, ki so večinoma v nasprotju z interesi kapitala, ali so to kar delavci sami?

Pretirano bi bilo zaradi odhoda dveh, sicer vplivnejših članov iz organizacije sklepati na tako usodna vprašanja, čeprav se kritike na račun sindikatov v zadnjih letih povečujejo enako hitro, kot se povečuje njihov vpliv. O Semoliču, ki mu mnogi priznavajo karizmo, menijo, da je preblag, ko bi moral udariti po mizi v primeru internih zdrah, in da zna kazati zobe le v pogajanjih z vlado in delodajalci. Poznavalci razmer prav tako priznavajo, da je sindikat v resnici preveč pogosto pribežališče za »udobno« preživetje in ni si težko predstavljati, da nekateri, ki se »udobno preživljajo«, niso z navdušenjem sprejeli nekoga tako storilnostno naravnanega, kot je Lukić, ki o vzrokih za svoj odhod vztrajno molči. Tisti, ki izboljšujejo standarde, nikjer niso sprejeti s stoječimi ovacijami, enako velja za znanilce sprememb. Zadnje očitno čakajo tudi sindikate. Vprašanje je le še kdaj – čez tri leta, ko se bo končal Semoličev mandat, ali se bo to zgodilo že pod njegovim vodstvom.

Prve organizacijske spremembe lahko pričakujemo že na današnjem kongresu, na katerem bodo sprejeli statut, ki bo »bolj ustrezal sodobnemu času«. Pojavile so se nove oblike dela, zato je modernizacija, ki bo povečala vlogo terenskega članstva, razumljiva. Večje dileme bodo prinesla bolj vsebinska vprašanja, ki se jih ne bo dalo rešiti čez noč, zato odhodi perspektivnih kadrov niso nepomembni.