Tiskane izdaje
Država potrebuje denar, ni kaj. Za ves javni sektor, za 212 občinskih uprav, za armado upokojencev in čedalje številnejšo množico brezposelnih in socialno ogroženih. Potrebuje tudi nadomestilo za ves denar, ki je v tranziciji v tako opevano tržno gospodarstvo izginil v zasebnih žepih. Najbolj pa zdaj vznemirja gospodarstvo to, da je državi zmanjkalo več deset milijonov evrov za pogodbeno določeno subvencioniranje gradnje sončnih elektrarn in še nekaj elektrarn na druge obnovljive vire. »Vlada ubija gospodarstvo. Kdo bo zdaj polnil proračun?« očitajo in sprašujejo gospodarstveniki, predvsem izvozniki.
Več milijonov vredne izgube, od 15 do 20 odstotkov višji stroški zaradi vseh davkov, prispevkov in trošarin, kakršne ima konkurenca v Avstriji ali Nemčiji, ne omogočajo razvoja. Nasprotno, podjetja silijo v selitev ali zniževanje stroškov za plače in umiranje na obroke. Take razmere seveda niso vabljive niti za tuje naložbenike, na katere države računa pri prodaji državne srebrnine in rjaste pločevine, ki bi spet lahko zasijala z nekaj vložki denarja in znanja. To bi bilo zelo ali še bolj dobrodošlo v politiki, ki celotne slike, zaradi kakršnega koli vzroka že, noče videti.
Trmasto vztrajanje, opozarjanje na približno tri milijarde, ki jih bo država morala najti prihodnji mesec za vse obveznosti, poleg tega pa najbolj neokusno politično kadrovanje in nove obremenitve gospodarstva. Kot bi vlada živela v nekem vzporednem vesolju, kjer lahko iztegneš roko in že pade jabolko v dlan. V soseščini imamo države, ki naj bi bile zgled. Tam so že v boju za ohranitev industrije in delovnih mest doma oziroma proti selitvi na Kitajsko uvedli marsikatero olajšavo za podjetja. Pri nas so za osnovo upoštevali moč priključkov za elektriko in največjim tudi največ zaračunali. Poraba ali, še bolje, učinkovitost porabe ni pomembna.
Ta logika je v zrcalnem pogledu kar razumljiva. Če bi namreč za elektriko več zaračunali tistim, ki jo neučinkovito rabijo, kar bi bila dejanska spodbuda za spremembe, bi največ plačevale javne ustanove, zraven pa še večina gospodinjstev. Prav to predlaga tudi gospodarstvo, ki je učinkovitost rabe energije prignalo do skrajne meje, saj to pomeni prihranke. Obremenitev s prispevki zaradi prazne državne malhe ob tem pomeni le potop in demotivacijo za spremembe na bolje.
Večji program učinkovite rabe energije za stanovanjske in javne zgradbe bi, nasprotno, zagotovil nov zagon gradbeništva in proizvodnje izolacijskih materialov, oken, vrat, novih tehnologij za učinkovito izrabo energije, tudi bolj smotrn prehod od uporabe kurilnega olja k lesni biomasi ali geotermalni energiji. Vedno je tudi čas za cenejši javni prevoz, kmalu pa bo tudi sezona bolj množičnega kolesarjenja in vsega, kar spada zraven. Politika pa se še kar ukvarja sama s sabo. Glede na vse športne uspehe v teh dneh, bi se lahko začeli nekoliko zgledovati po športnikih. Ekipni duh, trdo delo, nadarjenost in seveda redno pomlajevanje. Mogoče bi bila celotna slika malo bolj jasna.
