Zunanja politika je vedno stvar kvalitete

Vélike strategije zunanje politike, kot so jih države imele včasih, so izgubile nekdanjo pomembnost. In vendar ima večina kak zunanjepolitični dokument, v katerem opredeli strateške prioritete. Naposled je strategija povezana tudi z mehanizmi evalvacije uspešnosti zunanje politike. Slovenija je že vrsto let brez: zadnja zunanjepolitična strategija, ki je bila napisana leta 1999, je zastarela in neuporabna; v preteklih letih je bilo v javni obravnavi več osnutkov, o nobenem ni bilo doseženo strinjanje. Aktualna vlada je že v koalicijski pogodbi napovedala prenovo deklaracije o zunanji politiki v prvi polovici letošnjega leta in sprejetje nove strategije, njen osnutek naj bi potrdili do konca 2015. Minuli teden je zunanje ministrstvo na gradu Jable pripravilo javno tribuno. Osnutek deklaracije, ta je po ministrovih besedah odprt za pripombe, je razprl zanimivo razpravo med diplomati, strokovnjaki, političnimi akterji, civilno družbo.

Debato o strateškem zunanjepolitičnem dokumentu je smiselno začeti z večno dilemo: strategija zunanje politike sama po sebi ne pomeni veliko. Je samo okvir, ne nadomestek za lastna zunanjepolitična stališča. S temi zadnjimi pa ima Slovenija velikokrat težave, v tukajšnji politiki je vselej več improvizacij kot premisleka. V tem smislu je strategija mašilo za geopolitično misel, ki je slovenska država nima. Kljub vsemu bodo pripravljani dokumenti in razprava o njih do neke mere opredmetili zunanjepolitične splošnosti, interese, cilje. Nakazujejo neki začetek.

Iskanje prioritet

Potreben je razmislek o slovenskem vitalnem interesu in to dobro kaže pripravljena deklaracija o zunanji politiki, je uvodoma komentiral minister Karl Erjavec. Pojasnjeval je potek: o dokumentu bosta razpravljala državni svet in parlamentarni odbor za zunanjo politiko, vzporedno s tem se bo pripravljala strategija. Slednja bo opredelila načine in sredstva za doseganje konkretnih ciljev po posameznih prednostnih področjih, sprejela jo bo vlada. Šele celota deklaracije in strategije bo dala vpogled v zunanjepolitične cilje.

V osnutku dokumenta so na prvem mestu navedeni krepitev ugleda in prepoznavnosti slovenske države ter umestitev v jedro Evropske unije. Naštete prioritete je v sredico zunanjepolitičnih izzivov postavil premier Miro Cerar že na letnem diplomatskem posvetu prve dni leta. Mednarodni ugled in verodostojnost sta ključna, pozicioniranje v EU prav tako. Pa vendar omenjena cilja kažeta zagato tukajšnje politike. Ugled in prepoznavnost sta lahko samo posledica uspešne zunanje politike in njene diplomacije, ne cilj sam po sebi; nenehno sklicevanje na Evropo je prazno, če ne vemo, kakšno integracijo hočemo, je v razpravi trezno opomnil eden od nekdanjih veleposlanikov.

Deklaracija in strategija sta dolgoročna dokumenta, pomenita proces in številne osnutke, vključujeta analizo mednarodnega okolja, zanju je treba poiskati široko politično in strokovno soglasje. Na ministrstvu so ju zasnovali ob upoštevanju strategij primerljivih držav in nacionalnih strateških dokumentov. Vodilo je položaj Slovenije v mednarodnem okolju, ki upošteva prednosti in tveganja, tako lastne in tiste v zunanjem okolju: na eni strani so izvrstna geografska lega, priložnost, ki jo pomenijo Luka Koper in naravni viri, med zunanjimi dejavniki pa umeščenost v Evropsko unijo, Nato, Srednjo Evropo. Tveganja vključujejo slovenske omejene vire oziroma zmogljivosti pa tudi širše mednarodni kontekst: krizo, fragmentacijo EU, nacionalizme in populizme na celini.

Iz tega zajema osnutek deklaracije, ki med glavnimi cilji poleg ugleda in uveljavljanja Slovenije kot odgovorne članice mednarodne skupnosti, trdno umeščene v Uniji, našteva pojme, kot so blaginja, varnost, dobrososedski odnosi, skrb za manjšino, človekove pravice, gospodarska diplomacija, trajnostni razvoj. Med sredstvi za dosego ciljev omenja vodilno vlogo zunanjega ministrstva in krepitev kulture zunanje politike, torej državniško politiko, ter učinkovito in profesionalno diplomacijo.

Širok krog udeležencev, od mednarodnopravne stroke, specialistov za mednarodne odnose in varnostne zadeve, nekdanjih veleposlanikov, diplomatov, političnih akterjev do gospodarstvenikov in predstavnikov civilne družbe, je nakazal poglobljeno, tehtno debato. Odprla so se bistvena zunanjepolitična vprašanja: v desetletju članstva v Evropski uniji nam ni uspel premik zavesti državljanov in ponotranjenje evropskosti, zdaj je za izkoriščanje teh prednosti pozno; Slovenija ima še vedno težave z razumevanjem lastne identitete in relativnostjo majhnosti, njena pomorska, sredozemska identiteta je šibka; strateške lege države, ki je eden največjih potencialov, ni znala izkoristiti, prednosti tega še zdaj ne razume dobro; slovensko zunanjepolitično obzorje je ozko, ostajamo provincialna država, ki goji svojo zaprtost in nima želje po internacionalizaciji.

Izbira ali priložnost

Zunanjo politiko lahko razumemo ali kot predmet izbir ali predmet priložnosti, je s svojo večdesetletno mednarodno izkušnjo začel razpravo nekdanji predsednik republike Danilo Türk. Slovenska država se je že zgodaj opredelila za Evropsko unijo in Nato, toda zdaj ni čas izbir, temveč priložnosti: kako jih razumeti, kako jih izkoristiti. V kontekstu razprave o strategiji je opozoril na potrebnost razumevanja lastne identitete. Kar pomeni, da se je treba zavestno odreči govorici o majhnosti, ki ni ne produktivna ne stimulativna. »Smo majhni, a smo država.« Govoril je o zunanji politiki, ki je vselej stvar kvalitete. Privrženost mednarodnemu pravu je potrebna, a ne zadostna, o vrednotah prevečkrat govorimo površno, zagovarjanje demokracije in človekovih pravic je težja naloga, kot je videti na prvi pogled. Gre torej za »vprašanje kvalitete naše zunanje politike«. V zvezi z gospodarsko diplomacijo je omenil pomisel, »ali smo sposobni razpravljati o kvantitativno določljivih ciljih, o tem, kako okrepiti slovensko konkurenčnost«.

Vsakršen strateški razmislek ne more obiti zunanjepolitičnega profiliranja oziroma potrebnosti specializacije. Temo je načela docentka s fakultete za družbene vede Ana Bojinović Fenko: kadrovski, finančni in drugi viri so omejeni, nuja je poiskati niše, kjer lahko izstopaš; podobno kot se s strategijo znamčenja (branding) ukvarjajo podjetja, se je smiselno ukvarjati s celostno podobo države.

Treba je poiskati ključno besedo, s katero se bo slovenska zunanja politika lahko identificirala, tako kakor se je v preteklega četrt stoletja, v etapah od priznanja, integracije, afirmacije, je povzel bivši veleposlanik Mirko Cigler. Ugled in prepoznavnost ne moreta biti cilja kar tako, naše evroslovenstvo je preveč nedefinirano, opredelitev geopolitičnega položaja je nezadostna.

Razprava je problematizirala številna relevantna vprašanja. Recimo o potrebnosti večje odprtosti zunanje politike, o tem, da dokument nastaja v času kaotičnih razmer in spreminjajočih se paradigem. Slovenija se s premalo razmisleka umešča v Evropsko unijo in Nato, ne da bi vedela, kam gresta, premalo se ukvarja s soustvarjanjem stališč znotraj obeh. Večina se je strinjala, da je osnutek deklaracije dobro izhodišče, vendar so možne izboljšave. Slovenska zunanja politika že zdaj temelji na treh stebrih: varnosti, mirobljubni politiki in blaginji, je komentiral minister, to ostaja temelj tudi vnaprej. In vendar je za dobro strategijo potrebno še kaj več.