Tiskane izdaje
Menim, da so shodi dobri zaradi zasedanja skupnostnega prostora, zaradi srečanj, medsebojnih spoznavanj in neposrednega povezovanja. To je najboljša pot za ukinjanje individualizma, ki je v današnjem času prevladujoča sestavina našega vsakdana. Sicer nas tudi splet povezuje, vendar so naši virtualni odnosi sterilni in večkrat tudi tarnajoči. Posebno v tistih trenutkih, ko se pogovarjamo o vsakdanjem političnem dogajanju.
Običajno krivimo za naše tegobe »družbeno elito« in se ob tem ne sprašujemo, ali smo se zadostno aktivno angažirali za odpravo nepravilnosti ali krivic. Pri srečanjih pa začutimo v sebi ustvarjalne moči in spodbude za reševanje naših skupnostnih problemov. Vzpodbujanje zavedanja in mišljenja pa je ključna naloga, ki jo moramo danes opraviti.
Boj proti privatizaciji je med nami posebno čuteč, ker gre za narodni in naš obstoj. Jemljejo nam orodja za naše nadaljnje preživetje, čeprav nas prepričujejo z boljšim gospodarjenjem (tujega) zasebnega lastnika. To ne drži. Slab gospodar je lahko zasebni lastnik in dobro se lahko gospodari v javnem sektorju. Razlog, da nas prepričujejo v razprodajo našega premoženja je nekje drugje in lahko ugibamo. Morda z nujo privatizacije želi naša oblast sporočati nosilcem TTIP, da ubogljivo sledimo njihovim inštrukcijam. Po neuradnih informacijah TTIP zahteva takojšnjo privatizacijo, posebno od najšibkejših in najbolj pokornih podanikov. Morda pa so v ozadju obeti za dobro provizijo ali druge špekulacije po vzoru preteklih (npr. Šrot, Bavčar ...).
Težko pa pade argument tudi predhodnih vlad, da moramo prodajati zaradi pokrivanja državnega dolga. Pojavi se lahko upravičeno vprašanje, kdo se je zadolžil v imenu ljudstva, za kaj so najeli take kredite in kam so ti krediti šli.
Dozdeva se, vsaj po grškem spoznanju, da so bili tuji krediti morebiti namensko odobreni za osiromašenje številnih držav stare celine. Z drugimi besedami bi morali pogledat vsako kreditno pogodbo, ki je bila podpisana s tujino (tujimi kreditodajalci) in ugotoviti komu so bila sredstva namenjena. Če so si jih prisesale elite in njihovi izbranci je to »sovražni dolg«, ki ga državljani niso dolžni odplačevati (zato obstaja mednarodna zakonodaja). Posebno, če so kreditodajalci s kreditom imeli namen ropati narodno gospodarstvo oz. slovensko premoženje.
Ob povedanem se mi tudi dozdeva, da so nekateri želeli pobudo proti privatizaciji spremenili v navijaško srečanje, kjer eni navijajo za svoje in drugi spet za svoje. Tako, na primer, lahko naletimo tudi na »borce« proti privatizaciji, ki so še pred kratkim sodelovali v prodaji državnega premoženja, ali mu saj niso nasprotovali. Domnevam, da se preračunljivo pojavljajo, da bi povečali število svojih navijačev.
Z omenjenim početjem pa ključni argumenti in razlogi bežijo mimo realnosti. Dejstvo je, da smo pri nas in v svetu soočeni z ekonomijo, ki je vse bolj podobna verskemu kultu, mitu ali magičnemu mišljenju, ki nas vleče v propad. To pomeni, da ne smemo dopustiti, da nam naša hotenja in videnja razvrednotijo s politično demagogijo. Ne smemo dovoliti, da nam odvzamejo bodočnost.
