Ob naposled le odprti debati o vsebinski prenovi javne osnovne šole ugotavljam, kako malo se v javnosti ve in še manj razpravlja o pouku latinščine za učence v starosti od enajst do petnajst let (kar je bila v Sloveniji do leta 1958, in je marsikje v svetu še danes, vse pozornosti deležna nižja gimnazija), in to kljub bogati tradiciji humanističnega izobraževanja na Slovenskem, ki bi nas morala navdajati s ponosom (njeni začetki segajo v leto 1563).

Marginalizacija problematike na glavo obrnjene »latinske« piramide (v Sloveniji je število učencev, ki usvojijo latinske osnove v za to najprimernejši starosti od enajst do petnajst let, v primerjavi s srednjo šolo in univerzo zanemarljivo majhno) bi nas morala skrbeti. Latinščina je ne nazadnje jezikovni medij temeljev naše skupne evropske kulturne dediščine in do njenega znanja »ne vodi nobena bližnjica, do tja ne vozijo hitra dvigala«, če uporabim besede iz uvodnika Alija Žerdina v drugi marčevski Sobotni prilogi, čigar zaključno misel lahko strnemo v Per aspera ad astra.

Šola mora poskrbeti za vedoželjne

K pisanju, ki pa ni replika, so me v tej prilogi spodbudili trije z latinščino na videz nepovezani prispevki: že omenjeni uvodnik ter dva v rubriki Prejeli smo, kjer sta opozorili Dušica Kunaver na pomen razvijanja kritičnega, inovativnega mišljenja, sposobnega iskanja bistva in ddr. Barica Marentič Požarnik med drugim tudi na problematiko projektov, odsotnost dolgoročnejše evalvacije in ignoriranje izsledkov predhodnih. Ob branju prvih dveh hočeš nočeš stopijo pred oči cilji, ki osmišljajo pouk latinščine: razvijanje in krepljenje jezikovnih zmožnosti in jezikovne samozavesti, razumevanje drugačnih miselnih vzorcev ter s tem kritičnosti, objektivnosti in tolerantnosti, logičnega in abstraktnega mišljenja, pozitivnega odnosa do znanja in učenja, splošnih kulturnih in izobrazbenih vrednot ter delovnih navad (gl. Učni načrt za izbirni predmet Latinščina). Prav tako tudi misel, da mora šola vedoželjnim, za usvajanje novih vsebin motiviranim učencem pravočasno ponuditi dovolj raznolike možnosti za ustvarjalni razvoj, tudi klasično-humanistični program.

In še v zvezi s tretjim prispevkom: devetletka je s svojim eksperimentom pouk latinščine potisnila v stanje, ko urgentno potrebuje zanesljivo, z evalvacijo domače prakse preizkušeno zdravilo. Do sedaj je bil vključen v dva s strani ministrstva (so)financirana projekta: zaključne evalvacije prvega, ki je bil del priprav na devetletko (1991–1999), učitelji nismo prejeli, drugi, evropsko sofinanciran konzorcijski projekt Jeziki štejejo (2017–2022), pa je šele v drugem letu. Vmes v osnovni šoli že od leta 1958 dalje poteka proces (boj za preživetje latinščine), ki ni bil nikoli deležen uradnega priznanja in evalvacije, čeprav bi ga neformalno lahko šteli za naš najobsežnejši in edini izključno latinski projekt (zanj gl. Šolska kronika: revija za zgodovino šolstva in vzgoje, letnik 25/XLIX, 1–2, 2016, 296 str. in letnik 26/L, 1–2, 2017, str. 137–204).

Vzrok za moje pisanje je skrb za štiriletni pouk latinščine, ki se od leta 2008 izvaja praviloma kot kombinacija interesne dejavnosti šestega razreda in izbirnega predmeta tretje triade (zanj učni načrt predvideva 70 odstotkov jezikovnih in 30 odstotkov kulturno-civilizacijskih vsebin).



Mimogrede: z leti se je ponekod v praksi, ne pa tudi formalno, od predmeta Latinščina vsebinsko ločil predmet s pretežno kulturno-civilizacijskimi vsebinami, ki pa v javni šoli še nima potrjenega učnega načrta niti ustreznega imena (zasebna ga imenuje Klasična kultura). Na tem mestu za historiat ni prostora (zanj gl. Šolska kronika), zato le kratek povzetek: latinščina, tradicionalno gimnazijski predmet, se je začela poučevati v osnovni šoli po ukinitvi nižje klasične gimnazije leta 1958 (osemletka ji je dodelila status štiriletnega fakultativnega predmeta) in se – kot »nadstandard« ob uvedbi še vedno trajajoče uravnilovke – znašla v nezavidljivi situaciji (ure zunaj temeljnega urnika, drobitev programa idr.).

Zaradi interesa staršev in učencev se je njen pouk kljub vse slabšim razmeram ohranjal dalje, v različnih oblikah in na različnih šolah (v letih 1958–2018 ga je izvajalo kar štirideset šol, marsikatera le leto ali dve), kontinuirano vse do danes pa le na OŠ Prežihovega Voranca, Ljubljana. Na tej šoli je v letih 1958–2018 zaključilo štiriletni program dobrih dva tisoč učencev, krajšega pa vsaj še tisoč več (osebno sem v letih 1988–2014 pripeljala skozi prvo leto učenja 1230 enajstletnikov, od tega skoraj sedemsto tudi skozi štiriletni program), veliki koraki pa so bili narejeni tudi na področju metodike, učbeniške literature in obšolskih dejavnosti.

Število učencev je strmoglavilo

Z uvedbo devetletke, ki je latinščini dodelila status triletnega izbirnega predmeta, so se razmere le še zaostrile (premik začetka učenja z enajst na dvanajst let, izločilna konkurenca z modernimi tujimi jeziki in drugo). V ilustracijo nekaj skopih številk: v šolskem letu 2002/03, ki je bilo za večino »latinskih« šol zadnje leto popolne osemletke, se jo je učilo 713 osnovnošolcev (od tega 107 četrto leto) na 17 šolah, v šolskem letu 2008/09, ki je bilo prvo leto popolne devetletke, pa le 115 (14 četrto leto) na petih šolah. Število je torej v petih letih uvajanja devetletke strmoglavilo in si v javni šoli ni več opomoglo: letos se jo uči 95 učencev (13 četrto leto) na šestih šolah.

Nerazumljivo je, da se pristojni kljub opozorilom OŠ Prežihovega Voranca niso zganili in ukrepali (na srečo je vsaj zasebna šola). Klasično-humanistično področje nujno potrebuje nacionalni program, ki bo poleg horizontale uredil tudi vertikalo ter oživil zaradi neurejenih osnovnošolskih razmer v gimnaziji zamrli nadaljevalni klasični program.