Medicinske sestre, ne dajte se
V Sobotni prilogi sem pod naslovom To je šele začetek. Oddelki se zapirajo po vsej Evropi, ker sester enostavno ni prebrala odličen intervju, ki ga je prav tako odličen novinar in urednik Ali Žerdin opravil z generalnim sekretarjem Evropske federacije združenj medicinskih sester, zdravstvenim tehnikom Paulom De Raevom. Gospod je zagovornik in lobist medicinskih sester in borec za izboljšanje njihovega materialnega delovanja in družbenega statusa.
Po prebranem članku sem razmišljala, kako sem lahko pravzaprav srečna, da sploh ne vem, kakšne so medicinske sestre pri nas. Namreč nikoli nisem bila v bolnišnici, razen ko sem rodila svojo hčer. Takrat, daljnega leta 1988 sem imela enkratno prelepo izkušnjo z babico, ki mi je pomagala pri porodu. Zdravnica je prišla na koncu in se niti ne spomnim, kako je bila videti. Pa ne zaradi kakšnih pomirjeval ali anestezije. Sem bila čisto pri sebi, ampak zaradi tega, ker je bila ob meni le nekaj minutk.
To, da sem pri svojih letih zdrava in vitalna, je pravzaprav moj največji kapital in tega sem se zavedala že od mladosti. Hvala bogu, nisem potrebovala kakšne hude bolezni, da sem spoznala, kaj je pomembno v življenju. Ljudje po navadi, ko zavohajo smrt in minljivost življenja, začnejo živeti drugače. Šele takrat spoznajo, kaj je pomembno v življenju, če ni prepozno. Nikoli nisem marala ljudi, ki hodijo pol metra nad zemljo in so prepotentni kar tako, ker pač imajo neko materialno bogastvo ali ker opravljajo neki poklic, ki smo ga ljudje opredelili, da je nekaj več. To so po navadi zdravniki, učitelji, nekoč so bili duhovniki. Nikoli se ne bomo tako strahospoštljivo obnašali do znanstvenika ali vodovodarja kot v ambulanti do zdravnika. Zakaj? Odgovor je preprost – ker so vzvišeni in, ja, večina jih hodi pol metra nad zemljo in niso ob tebi kot medicinske sestre, ampak nad tabo.
V članku sem izvedela, da slovenske javnomnenjske raziskave kažejo, da so medicinske sestre skupina z visoko stopnjo zaupanja. Sestram po teh raziskavah zaupamo bolj kot zdravnikom. Žal se to zaupanje pri nas – in kot kaže tudi v svetu – ne preobrazi v materialni status. Medicinske sestre redkokdaj slišimo. Niso povabljene, ko se odloča o plačah v zdravstvu. Kot da jih ni. Vedno kričijo zdravniki, da jim ni dovolj denarja, grozijo, da bodo stavkali, da bodo kar šli v tujino itn. Zaradi vsega tega nastaja nov problem. Namreč, medicinskih sester kronično primanjkuje in zdravstveni sistem lahko tudi zaradi tega v prihodnosti razpade. Dejstvo je, da je delo v zdravstvu timsko. Vendar v medijih največkrat beremo o tem, da zdravnikov primanjkuje in da zahtevajo boljše plačilo za svoje delo, če ne, bodo odšli v tujino.
Niso vsi zdravniki vzvišeni in nad nami. Imam odlično zobozdravnico, ki sem ji zelo hvaležna. Namreč, že od otroštva se patološko bojim zobozdravnikov. Obenem pa sem obsedena z lepimi, bleščečimi zobmi. Dolga leta sem imela panične napade pred odhodom k zobozdravniku ali mi je postalo slabo, ko sem sedela na stolu. Skratka, ena sama muka. Slučajno sem izvedela za zobozdravnico Ivano Gams. Je preprosta, v njeni ambulanti se počutiš kot doma. Večinoma je »na ti« s pacienti in obisk pri njej je, kot da bi se dobil s prijateljico na kavi. Niti enkrat mi v vseh letih, ko hodim k njej, ni bilo slabo. Grem z veseljem in, ja, imam lepe zobe. Enkrat sem jo vprašala, pa kako to, da me kar naenkrat ni več strah. Nisem vzvišena, mi je rekla, rada opravljam svoj poklic. Obožujem jo, res je »carica«. Ko pridem v ambulanto, ona ni nad mano, ampak ob meni.
Za konec: medicinske sestre, ne dajte se. Več se morate oglašati. Pacienti vemo, da ste, ampak za politiko, ministre niste dovolj vidne. Ljudje vas cenimo in ste naš prvi kontakt, če potrebujemo zdravnika.
