Ob razveljavitvi sodbe Rupniku o primeru dr. Milana Cundra
Njegova nečaka sva na državnem tožilstvu v Ljubljani vložila predlog za obnovo postopka.
Odpri galerijo
Okrožni državni tožilec je predlog za obnovo postopka v primeru dr. Milana Cundra zavrnil z utemeljitvijo, da ni razlogov za obnovo postopka. Po mnenju vrhovnega državnega niso bili izpolnjeni pogoji za zahtevo za varstvo zakonitosti. Foto Blaž Samec
Vrhovno sodišče je s sodbo razveljavilo sodbo Rupniku »zaradi delno pomanjkljive obrazložitve sodbe«. O pomenu take sodbe glede na to, da sta vse in dovolj povedala prof. dr. Ljubo Bavcon in prof. dr. Božo Repe, ne bom izgubljal besed.
Toda v prikaz, kako je naše pravosodje, v katerega sodi tudi Državno tožilstvo, popolnoma izgubilo kompas, želim predstaviti primer iz leta 2019. S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bil dne 3. marca 1950 prof. dr. Milan Cunder, redni profesor na Medicinski fakulteti v Ljubljani, obsojen na štiri leta odvzema prostosti zaradi tega, ker je: dne 27. novembra 1948 na poti ob Ljubljanici dejal, da je naše gospodarstvo zafurano, da se vse dela s terorjem, da bo pri nas vse vrag vzel in da bo potrebno glavna voditelja pregnati in ponovno 26. novembra 1948 ( dne 24. decembra 1948 je bil že v priporu) v prostorih anatomskega inštituta, da je vodstvo slabo in zanič, da je naše gospodarstvo na tleh in da bo kmalu vse drugače.
Kazen je v celoti prestal v Bileći in na Golem otoku. Po prestani kazni je do upokojitve delal kot prosektor v celjski bolnišnici, akademska kariera pa mu je bila seveda popolnoma onemogočena. Umrl je leta 1970. Ker ni imel potomcev, sva njegova nečaka v začetku leta 2019 na državnem tožilstvu v Ljubljani vložila predlog za obnovo postopka oziroma zahtevo za varstvo zakonitosti.
Okrožni državni tožilec je predlog za obnovo postopka zavrnil z utemeljitvijo, da ni razlogov za obnovo postopka. Tudi očiten nesmisel v sodbi, da je nekaj govoril v prostorih anatomskega inštituta dne 26. decembra 1948, pri tem, da je bil 24. decembra 1948 že v priporu, ni zadostoval kot razlog za obnovo.
Vrhovni državni tožilec pa je svojo odločitev utemeljil s tem, da je po sedaj veljavni ureditvi tega izrednega pravnega sredstva (zahteve za varstvo zakonitosti ) to mogoče vložiti, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava prek sodne prakse. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca v primeru sodbe prof. dr. Cundra, našteti pogoji niso izpolnjeni.
O strokovni zgrešenosti takih stališč je napisal kvaliteten prispevek izredni prof. dr. Jernej Letnar Černič v spletnem mestu IUS.INFO dne 11. novembra 2019 in ga tu ne bom povzemal. Z bratrancem Tomažem Kšelo sva zavrnitev najinega predloga sprejela pač kot še eno krivico v stričevem življenju. Ob razveljavitvi sodbe Rupniku pa sem prepričan, da je vendar primerno javno prikazati obe zadevi in naj si bralci ustvarijo lastno mnenje o doslednosti stališč našega pravosodja pri popravi krivic.
Toda v prikaz, kako je naše pravosodje, v katerega sodi tudi Državno tožilstvo, popolnoma izgubilo kompas, želim predstaviti primer iz leta 2019. S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bil dne 3. marca 1950 prof. dr. Milan Cunder, redni profesor na Medicinski fakulteti v Ljubljani, obsojen na štiri leta odvzema prostosti zaradi tega, ker je: dne 27. novembra 1948 na poti ob Ljubljanici dejal, da je naše gospodarstvo zafurano, da se vse dela s terorjem, da bo pri nas vse vrag vzel in da bo potrebno glavna voditelja pregnati in ponovno 26. novembra 1948 ( dne 24. decembra 1948 je bil že v priporu) v prostorih anatomskega inštituta, da je vodstvo slabo in zanič, da je naše gospodarstvo na tleh in da bo kmalu vse drugače.
Kazen je v celoti prestal v Bileći in na Golem otoku. Po prestani kazni je do upokojitve delal kot prosektor v celjski bolnišnici, akademska kariera pa mu je bila seveda popolnoma onemogočena. Umrl je leta 1970. Ker ni imel potomcev, sva njegova nečaka v začetku leta 2019 na državnem tožilstvu v Ljubljani vložila predlog za obnovo postopka oziroma zahtevo za varstvo zakonitosti.
O strokovni zgrešenosti takih stališč je napisal kvaliteten prispevek izredni prof. dr. Jernej Letnar Černič na spletnem mestu IUS.INFO dne 11. novembra 2019. Foto Uroš Hočevar
Okrožni državni tožilec je predlog za obnovo postopka zavrnil z utemeljitvijo, da ni razlogov za obnovo postopka. Tudi očiten nesmisel v sodbi, da je nekaj govoril v prostorih anatomskega inštituta dne 26. decembra 1948, pri tem, da je bil 24. decembra 1948 že v priporu, ni zadostoval kot razlog za obnovo.
Vrhovni državni tožilec pa je svojo odločitev utemeljil s tem, da je po sedaj veljavni ureditvi tega izrednega pravnega sredstva (zahteve za varstvo zakonitosti ) to mogoče vložiti, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava prek sodne prakse. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca v primeru sodbe prof. dr. Cundra, našteti pogoji niso izpolnjeni.
O strokovni zgrešenosti takih stališč je napisal kvaliteten prispevek izredni prof. dr. Jernej Letnar Černič v spletnem mestu IUS.INFO dne 11. novembra 2019 in ga tu ne bom povzemal. Z bratrancem Tomažem Kšelo sva zavrnitev najinega predloga sprejela pač kot še eno krivico v stričevem življenju. Ob razveljavitvi sodbe Rupniku pa sem prepričan, da je vendar primerno javno prikazati obe zadevi in naj si bralci ustvarijo lastno mnenje o doslednosti stališč našega pravosodja pri popravi krivic.
