Odprto pismo ministru za obrambo
Spoštovani gospod minister Marjan Šarec, v osnovnem šolstvu delam že 36 let. Nikoli nisem pričakoval, da se bom v svoji službi moral ukvarjati s streljanjem otrok in da se bomo v šolah počutili ogroženi vsi delavci in predvsem otroci.
Zakaj sem pismo naslovil na vas?
Pred kratkim ste se udeležili in govorili na prireditvi Slovenske vojske na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani, ki je bila za moje poglede čisto navaden orožarski sejem. Na fotografijah smo videli mlade ljudi, ki spoznavajo morilsko tehnologijo. Orožje je v vsakodnevnih novicah, otroci igrajo nasilne igrice. Enostavno lahko pridemo do odgovora, zakaj je otrokom orožje vedno bližje, zakaj orožje in ubijanje nista tabu, kot je to bilo nekoč. Zdaj je to videti kot moderna vrednota, ki jo mladi hitro sprejemajo. Vi pa jih z izgovorom o obrambi domovine novačite za vojaške dejavnosti. V šoli se pogovarjamo o miru, nenasilju, o medsebojni pomoči in strpnosti med narodi – te vrednote pa pogrešam pri vas ter pri trenutni slovenski in svetovni politiki. Vi pa podlegate Natovim orožarskim pritiskom in povečevanju vojaškega proračuna. Gre izključno za enormne orožarske dobičke. Vsak dan slišimo, kako z lahkoto nabavite orožje v milijonskih zneskih, za šolstvo, zdravstvo, stanovanja in druge koristne stvari pa se tako težko najde denar.
Zelo žalostno je, da smo se prisiljeni pogovarjati in celo že ukrepati zaradi groženj s strelskim pohodom, kot se je to zgodilo v sredo, 10. aprila. Domine so se že sprožile.
Pa še ena zadeva. Pred kratkim ste izjavili, da človeštvo kot rasa še ni pripravljeno živeti brez orožja in vojn. S to izjavo ste me (pa še marsikoga) kot mirovnika globoko užalili, kajti nekateri smo v nasprotju z vami politiki – tako slovenskimi, evropskimi in svetovnimi – že zdavnaj dorasli za življenje v miru in sožitje med narodi. Pričakoval bi opravičilo za izrečene besede.
