Odprto pismo Ustavnemu sodišču Republike Slovenije
Poziv k odpravi diskriminacije moških, upokojenih v obdobju od 1. januarja 2013 do 31. decembra 2019 in v obdobju od 1. januarja 2020 do 31. decembra 2022.
Možnost, da najdemo izgubljeno šivanko v ogromnem kupu sena, je skorajda nična, a še vedno veliko večja kot možnost, da bo vlada sama popravila krivico, ki jo je zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) naredil skoraj devetdeset tisoč moškim upokojencem. Takšno je moje mnenje po pisnih prošnjah za odpravo krivic iz ZPIZ-2 že prejšnji vladi Janeza Janše in sedanji Roberta Goloba, varuhu človekovih pravic in nazadnje po moji obsežnejši razlagi problematike v članku, ki je bil objavljen 20. januarja 2023 v Mladini kot vprašanje vladi, ali bo odpravila v nebo vpijoče krivice slovenske pokojninske zakonodaje.
V sedemdesetih letih življenja sem doživel kar nekaj krivic, a nobena ni bila tako velika kot krivica, ki je bila storjena tolikšni množici upokojencev, med katerimi sem tudi jaz.
Ženske, ki jih sicer zelo cenim in spoštujem, so se lahko od 1. januarja 2013 dalje upokojevale po največ 63,50-odstotnem odmernem odstotku, kar zanje velja še danes, moški pa po največ 57,25-odstotnem do 31. decembra 2019, kasneje pa postopoma po nekoliko višjih odmernih osnovah do 31. decembra 2022.
Zaradi različnih odmernih osnov je najbolj materialno oškodovanih okoli 50.000 moških, ki so se upokojili v obdobju od 1. januarja 2013 do 31. decembra 2019. Dodatno je za nekoliko manj oškodovanih še okoli 40.000 moških, ki so se upokojili v času od 1. januarja 2020 do 31. decembra 2022, ker so se odmerne osnove zanje v tem času zviševale.
Od 1. januarja 2023 se je vseh teh 90.000 moških znašlo še v neenakopravnem položaju z moškimi, ki se upokojujejo letos in se bodo upokojevali v prihodnje, ker je odmerna osnova za oba spola sedaj enaka, to je 63,5-odstotna. To dejstvo, da od 1. januarja 2023 nenadoma ni več razlikovanja med spoloma po odmernih osnovah, pa nedvomno pomeni tiho priznanje zakonodajalcev, da je bilo upokojevanje po različnih odmernih osnovah krivično ter v neskladju s 14. členom ustave.
Zato prosim ustavno sodišče, naj pojasni, ali je po 14. členu ustave res mogoče takšno razlikovanje po spolu, datumu rojstva in gmotnem položaju …, česar navedeni člen ne dovoljuje, in zakaj je bilo to razlikovanje izvedeno samo v desetletnem obdobju od 1. januarja 2013 do 31. decembra 2022. V čem se to obdobje razlikuje od obdobja danes? Je to osemletna finančna in gospodarska kriza? Danes je še mnogo hujša. Ne vidim razlik.
Prebral sem odločbo ustavnega sodišča številka U-I-298/96 iz leta 1999. Moram reči, da v življenju še nisem prebral toliko nedokazanih trditev in neprepričljivih pojasnil, kot so jih tedanji ustavni sodniki zapisali v tej odločbi. Na to odločbo se je kasneje, leta 2014, sklicevalo tudi ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti v odgovoru na eno izmed vprašanj na spletnem naslovu »Predlagam vladi«.
Nobena navedba v tej odločbi, kakor tudi nobena navedba v stališču ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti iz leta 2014, ni podkrepljena z analizami. Gre zgolj za obsežno teoretično pojasnjevanje, da so ženske imele nižje plače, da če moški dobi nižjo pokojnino, še ne pomeni, da je to diskriminacija, ker so s tem samo ženske postavljene v ugodnejši položaj in podobno …
Kako naj razumem, da tudi to ni neenakost pred zakonom, in ni diskriminacija, da ima lahko moški, ki se je upokojil po 1. januarju letos, 6,25 odstotne točke višjo odmerno osnovo kot moški, ki se je upokojil pred tremi ali štirimi leti, oba pa sta v pokojninsko blagajno vplačala enak znesek ...
Spoštovani ustavni sodniki, kako bi pa vi sprejeli, če bi se to dogajalo vam?
Kako naj razumem, da je v skladu z ustavo in pokojninsko zakonodajo, da ima moški nižjo pokojnino ob pogojih naslednjega primera? Učiteljica in učitelj sta poročena in 40 let na isti srednji šoli poučujeta matematiko. Oba imata enako izobrazbo in enako plačo vsa leta dela. Nimata otrok. Oba se upokojita 31. januarja 2019. Oba imata 40 let delovne dobe in sta stara 65 let. Njej se izračuna pokojnina po 63,50-odstotni odmerni osnovi, njemu po 57,25-odstotni.
Ker pa upam, da ste sedanji ustavni sodniki povsem drugi ljudje, kot so bili tisti iz leta 1999, prosim, da odločbo U-I-298/96 pregledate in nam, »neukim« upokojencem, poveste, ali je še veljavna ali ne.
Če je ta odločba še veljavna in ni v neskladju z ustavo, bi namreč moralo ustavno sodišče takoj naložiti državnemu zboru, naj razveljavi določilo, ki velja za odmerno osnovo za moške 63,5 odstotka od 1. januarja 2023 dalje, ter to osnovo za moške zniža za 6,25 odstotne točke, torej na 57,25 odstotka. Samo tako bi preprečili, da bi 90.000 dosedanjih oškodovancev pahnili v ponovno neenako obravnavo celo med moškimi, kar bo posledično vplivalo na ogromne razliko v pokojninah med že upokojenimi in upokojenimi moškimi v prihodnje.
Če pa ta odločba ni veljavna, naj jo ustavno sodišče razveljavi, državnemu zboru določi rok za ustrezen popravek ZPIZ-2 ter takoj naloži Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, da se za vse moške, ki so izpolnili pogoje za upokojitev v času od 1. januarja 2013 do 31. decembra 2022 in za katere so bile pokojnine izračunane po odmernih odstotkih, nižjih od 63,5 odstotka, še letos pokojnine ponovno izračuna in poračuna po tabeli odmernih osnov, ki velja od 1. januarja 2023. Poleg tega naj se ženskam in moškim, ki so se upokojili v obdobju od 1. januarja 2013 do 31. decembra 2022, omogoči tudi nakup dodane delovne dobe iz naslova izobrazbe, če ta nakup zanje pomeni višjo pokojnino, saj je ta možnost od 1. januarja 2023 v zakonu dana. Če bi bila možnost nakupa dodane delovne dobe dovoljena že v ZPIZ-2 v letu 2013, ne pa šele v zakonu v letu 2023, bi se namreč številne ženske in moški lahko upokojili po višji pokojninski osnovi, kot so (smo) se.
Moškim, ki so pred upokojitvijo prejemali 20 odstotkov dodatka k plači, ker so nadaljevali delo po izpolnitvi pogojev za upokojitev, pa naj se poračuna ta dodatek na 40 odstotkov.
Osebno sem prepričan, da je razveljavitev te odločbe edina prava pot za odpravo krivic, ki se bodo sicer še stopnjevale do smrti vseh teh 90.000 moških, ki bomo ob vsaki uskladitvi pokojnin dobivali vse manj denarja, tako od žensk kot od moških, ki so jim bile ali jim bodo pokojnine v prihodnje izračunane po 6,25 odstotne točke višji odmerni osnovi.
Kakršno koli odločitev sedanjega ustavnega sodišča o tej zadevi oškodovani upokojenci potrebujemo zato, da bomo vedeli, kako nadaljevati boj za pravico. Če bo sodišče reklo, da moramo vložiti ustavno pritožbo, jo bomo vložili in s tem pridobili pravico do pritožbe še na evropskem sodišču za človekove pravice.
Veliko lažje za nas pa bi bilo, če ustavno sodišče o tej zadevi odloči v čim krajšem času in nam ne bo treba vložiti 90.000 ustavnih pritožb, ali pa da z našim pooblastilom to naredi varuh človekovih pravic, kar je v skladu s poslovnikom ustavnega sodišča mogoče.
To javno pismo zaključujem z mislijo: Priznati in popraviti napako je vrlina, ki bi jo moral imeti vsak človek, pravni strokovnjak pa jo mora imeti.
