Tiskane izdaje
Suverenost države in dostojanstvo njenih državljank in državljanov merimo predvsem po trdnosti njihovih gospodarskih temeljev.
Vsakega domačina ali tujca, ki na katerikoli način te temelje spodkopava, bi lahko obravnavali kot izdajalca ali sovražnika, pač odvisno od okoliščin.
Zapovrstne krize (finančna, bančna in gospodarska, da ne govorimo o okoljski krizi, ki je samo posledica predhodnih) niso in ne morajo bit izgovor za izjemno poslabšanje gospodarskega in družbenega položaja, ker so bile predvidljive. Znake prihajajočih kriz niso predvideli in na njih opozarjali zagovorniki sedaj prevladujoče ekonomske misli - seveda to so zagovorniki svobodnega tržišča.
Svobodno tržišče je mit, je ideologija, predvsem v svojem izreku, da spodbuja demokracijo. Demokracija je lastnost ljudi in ne proizvodov, storitev in finančnih tokov. Mit je tudi zato, ker svobodnega tržišča preprosto ni. Globalno tržišče in posledično lokalno obvladujejo pretežno multinacionalke in finančni oligarhi. V rokah imajo niti povpraševanja, medtem ko spodbujajo konkurenco na strani ponudbe (proizvodnje).
Proizvodnja se seli med državami proizvajalkami, na osnovi ponudbe ugodnejših tako imenovanih konkurenčnih pogojev, torej tja, kjer je najnižja cena dela in ohlapni okoljski normativi.
Svobodno tržišče je strup za že hudo bolnega pacienta. Zdravniki, ki še vztrajajo s to terapijo, izključno zaradi lastnih interesov, pa so ljudje, katerim bi se nemudoma moralo prepovedati opravljanje lastnega poklica.
