Tiskane izdaje
Zgodovina človeške družbe je doslej poznala le eno vrsto moči, in sicer zunanjo moč. Prepoznamo jo po tem, da temelji na manipulaciji in nadzoru, na nagrajevanju in kaznovanju. Torej prihaja od zunaj in je znamenje avtoritete.
Zunanja moč je značilna za hierarhične institucije, kot so na primer: vojska, Katoliška cerkev, podjetja... Ubogljivost in poslušnost pripadnikov se običajno "kupuje" z ustrahovanje in kaznovanjem. Individualnost posameznikov je zabrisana do nerazpoznavnosti, možnost individuacije onemogočena. Svobodna volja je strogo podrejena določenim pravilom, ki imajo en sam cilj - večanje zunanje moči institucije.
V zadnjem času opazujemo zanimiv pojav, da institucije, ki temeljijo na zunanji moči, razpadajo oziroma propadajo. Zato se na tem mestu samo od sebe zastavlja temeljno vprašanje: Ali obstaja alternativa zunanji moči? Odgovor je pritrdilen.
Obstaja še ena oblika moči, imenuje se pristna ali avtentična moč. In kaj ta nenavadna sintagma sploh pomeni? Z razliko od zunanje moči, ki jo lahko kupimo, podedujemo ali kako drugače pridobimo ali celo zgubimo, je pristna moč tista moč, ki prihaja od znotraj, iz človekove notranjosti. Če bi poenostavila bi dejala, da zunanjo moč kupimo, ali kako drugače pridobimo od zunaj, avtentično moč pa si vselej prislužimo. Ko je enkrat naša, je ne moremo več izgubiti, razen če jo zlorabimo. Avtentična moč je namreč moč naše duše. Krepimo in negujemo jo tako, da se redno zoperstavljamo prestrašenim delom osebnosti. Ti se aktivirajo v čisto določenih situacijah, ki so od posameznika do posameznika lahko zelo različne.
Za nekoga, ki je na primer zasvojen s hrano, lahko že sprehod mimo slaščičarne aktivira njegov prestrašeni del. Pri drugemu se to zgodi, denimo takrat, ko ga šef ali družinski član razjezi ali kako drugače prizadene. Večinoma imamo vsi ljudje v sebi skrite prestrašene dele, ki pa običajno dremljejo znotraj nas, dokler jih določena situacija ne predrami.
Da je zopet na delu prestrašeni del osebnosti, prepoznamo po tem, da nas nenadoma preplavi katero od naslednjih čustev ali občutkov: jeza, žalost, depresija, obup, razočaranje, ljubosumje, oholost, samovšečnost, nadutost, agresija, krivda, obžalovanje... Lahko pa nas je le preprosto strah in smo panični.
Ko občutimo katerega od naštetih občutkov ali katero koli drugo negativno čustvo, je prvi korak ta, da se preprosto zavemo, da je spet na delu prestrašeni del osebnosti. Naslednja naloga je, da se mu ne prepustimo, temveč mu vztrajno kljubujemo. Če imamo priložnost, se usedemo, zapremo oči in opazujemo, v katerem delu telesa oziroma v katerem energetskem centru, ki se v jogi imenuje čakra, občutimo napetost. Ne upiramo se napetosti in je ne potiskamo, temveč jo občutimo v popolnosti. Sledi korak, ki se imenuje zoperstavljanje prestrašenemu delu in je od situacije do situacije različen. Običajno storimo ravno tisto, čemur se naš prestrašeni del upira. Pri tem je najpomembnejše, da ozavestimo negativna čustva in se ne identificiramo z njimi. To pomeni, da svoje osebnosti in njenih prestrašenih delov ne enačimo z dušo.
Ljudje, ki čedalje bolj nadomeščajo zunanjo moč s pristno, se običajno povezujejo v duhovna partnerstva. V starih oblikah partnerskih zvez sta bila skoraj praviloma prisotna manipulacija in nadzor. Med partnerjema oziroma zakoncema je potekal bolj ali manj prikrit boj za energijo, prenos konfliktov z enega partnerja na drugega, borba za premoč in ostali nezavedni procesi.
Danes se k sreči ljudje čedalje bolj zavedamo, da takšni odnosi, temelječi na zunanji moči, ne delujejo več. Zato veliko zvez razpada. Ko ozaveščena partnerja začneta uporabljati pristno moč, ne želita več vstopati ali vztrajati v starih oblikah odnosov, saj sta jih presegla. Tako se poraja nov tip zveze, ki se imenuje duhovno partnerstvo. Medtem ko so nekoč ljudje sklepali zakonske zveze predvsem zaradi fizičnega preživetja in preživetja svojih potomcev, se danes pari čedalje pogosteje odločajo za duhovna partnerstva, zato da bi v zvezi skupaj duhovno rasli in se razvijali.
Nahajamo se sredi vznemirljivega procesa duhovne revolucije. Dosedanji odnosi razpadajo, da bi se preobrazili v višjo obliko odnosov in zvez. Duhovna partnerstva vse pogosteje srečujemo ne samo v intimni sferi, ampak celo v poslovnem svetu. Podjetja, ki uporabljajo duhovno partnerstvo, kot ga opisuje Gary Zukav v istoimenski uspešnici, uspevajo in rastejo. Nič več ni potrebno, da posamezniki životarimo v osamljenosti in neproduktivnosti. Če stare oblike odnosov ne delujejo več, jih preprosto nadgradimo z novimi, svežimi, ljubečimi in... zakaj pa ne... vročimi in strastnimi.
