Tiskane izdaje
Pred kratkim mi je po dolgem času spet prišla v roke strokovna knjiga beograjskega kliničnega psihologa dr. Ivana Nastovića Ego - psihologija psihopatije, ki jo je napisal davnega leta 1981. Glede na dejstvo, da je Resnica vedno aktualna in živa ter ne zastara niti po mnogih desetletjih ali celo stoletjih, je v luči zdajšnjega političnega dogajanja zanimivo iskati vzporednice med Nastovićevo interpretacijo psihopatije in zmedenim vedenjem nekaterih opozicijskih politikov.
Iz strokovne literature pa tudi na podlagi dolgoletnega poglobljenega opazovanja življenja ugotavljam, da je bilo v preteklosti v svetu pa tudi na Slovenskem v politiki precejšnje število psihopatov, če naj naštejem samo nekaj najbolj znanih svetovnega formata: Hitler, Mussolini, Stalin, Milošević ... Da bi našli razcepljene osebnosti politikov, pa nam na žalost sploh ni treba tako daleč proč in v preteklost.
Oglejmo si zdaj malo pobližje profil takšnih posameznikov. Psihopati doživljajo znotraj sebe nenehne konflikte, so torej neprestano v sporu sami s seboj in z okolico, zato se morajo teh notranjih konfliktov za vsako ceno, ponavljam za vsako ceno rešiti, se nekako vsaj začasno razbremeniti. Običajni smrtniki za to uporabljajo (beri: zlorabljajo) svoje najbližje: zakonca, otroke, starše... Preprosto povedano, zato da bi dosegli neko vsaj začasno notranjo pomiritev sami s seboj, zrežirajo nek družinski konflikt, in to iz »gradiva«, ki ga imajo trenutno pri roki. S pomočjo tega umetno zrežiranega konflikta prenesejo svojo napetost na drugega človeka, ki običajno ni nič kriv. Na ta način se psihopati »čistijo« oziroma se rešujejo svojih neznosnih notranjih napetosti.
Tako delujejo razcepljeni ljudje na splošno. Zdaj pa si oglejmo ta proces pri ljudeh na pomembnih položajih. Tu imam v mislih nekdaj zelo vplivne politike. Glede na to, da njihovo delovanje ni omejeno zgolj na domači krog, ampak imajo na tisoče zvestih in zaslepljenih privržencev, svoj notranji psihični razcep projicirajo navzven v tem primeru v politično sfero delovanja. Na ta način se s pomočjo družbe poskušajo razbremeniti notranjih napetosti. To jim običajno tudi uspeva in kar je najbolj tragično na račun zdravja in sožitja naroda kot celote.
Ali mislite, da je takšnim sprevrženim političnim osebkom res do narodne sprave? Kje pa, ravno nasprotno! V njihovi duševnosti se ves čas porajajo novi in novi konflikti, zaradi tega so prisiljeni znotraj družbe ves čas odpirati nove stare rane ter jih prenašati na površje, da se potem o teh družbenih ranah veliko govori in piše. Ko množica takšnemu politiku nasede in te njegove probleme sprejme za svoje in se z njimi identificira, se tak izkrivljen patološki politik v celoti adaptira na družbeno okolje. Dokler politik z lahkoto obvladuje bolj ali manj širok krog zaslepljenih in fanatičnih posameznikov, ne bo v družbi nikdar prišlo do nobene sprave, saj to sploh ni v njegovem interesu. On si družbenega miru in sožitja ne more in ne sme privoščiti. Ves čas vrta v zgodovinsko tkivo naroda in neprestano išče njegove nevralgične točke, ki mu odlično služijo kot netivo za svoje bolno in podlo politično delovanje. Resnična narodna sprava bi za takšnega bolnega politika pomenila njegov konec, ker se ne bi mogel več čistiti notranjih konfliktov skozi družbene probleme.
Povsod se govori in piše o tem, da je slovenski narod razcepljen. Jaz pa se na tem mestu vprašujem, zakaj je tako? Zdaj si predstavljajte, da takšen psihopatski politik več let ali celo desetletji prenaša svoje psihične konflikte iz sfere intimnega v sfero družbeno-političnega delovanja. V primeru, da je politik dovolj močan, karizmatičen in prepričljiv, mu to dobro uspeva, ne da bi ga ljudje spregledali. Na ta način se odlično rešuje svojih napetosti in začasno celo premosti svoj duševni razcep, namesto tega pa postane razcepljen in razdeljen narod kot celota.
