Položaj v zdravstvu in študij fizioterapije
Brezplačno jo je mogoče študirati le v Ljubljani, povsod drugje je študij treba plačati.
Odpri galerijo
En letnik samoplačniškega študija fizioterapije stane 3900 evrov, in če se to pomnoži za tri leta študija, pridemo do vsote 11.700 evrov, to pa je znesek, ki si ga lahko privošči le malokdo. Foto Igor Zaplatil/Delo
Nisem zagovornik polemiziranja po medijih, oseba, ki se pritožuje na vse možne ustanove. K pisanju me je spodbudilo dogajanje na področju zdravstva v smislu organizacijskih težav, daljših čakalnih dob za večino zdravstvenih storitev. Osebno konkretno občutim omejitve na področju fizioterapije, kar je ne samo posledica aktualnih dogodkov zaradi covida-19, ampak je, kot se je izkazalo, predvsem posledica pomanjkanja kadrov.
Navsezadnje so me na to opomnili septembrski dan fizioterapevtov, nekatere novejše objave v medijih glede daljšanja čakalnih dob in osebna prizadetost – trenutna potreba po tovrstnih storitvah zaradi težje poškodbe. Sem tudi oče bodoče študentke fizioterapije, ki si bo morala študij plačevati sama, saj fakulteta z najbolj zaposljivimi študijskimi programi nima koncesije. Te se baje niso podeljevale že dvanajst let. Medtem, seveda, lahko študenti brezplačno študirajo na številnih drugih študijskih programih, čeprav kasneje služb ne dobijo, ali pa imamo primere, ko se, na primer, magistri prava ali ekonomije zaposlujejo v gostinstvu, trgovini ...
Ker se kot najpomembnejši vzrok za daljše čakalne dobe vedno znova navaja pomanjkanje strokovno usposobljenega zdravstvenega kadra (beri fizioterapevtov), se mi kot prvo postavlja vprašanje, kako je to urejeno s ponudbo tovrstnih izobraževalnih institucij v Sloveniji, in kot rojenemu Mariborčanu še posebej, kako je s tem v domači regiji. Hiter pregled na spletu mi ponuja kar nekaj ponudnikov zdravstvenih študijskih programov, ki so – tako se vsaj zdi – enakomerno razporejeni po slovenskih regijah. A kot vedno je vrag v podrobnejšem pogledu. Medicinske sestre izobražujejo na javnih visokošolskih zavodih in na nekaj koncesioniranih v zahodnem delu Slovenije, medtem ko je na koroškem (Slovenj Gradec), štajerskem (Celje, Maribor) in pomurskem območju (Murska Sobota) tovrstni študij možen izključno kot samoplačniški. Podobno je s študijem fizioterapije, ki jo je možno brezplačno študirati le v Ljubljani, povsod drugje je študij treba plačati.
Paradoksalno se v vzhodnem delu Slovenije (Koroška, Podravje, Pomurje) – kjer je glede na vse pomembne kazalnike glede blaginje prebivalstva (BDP, povprečna plača, brezposelnost, zdravje, izobrazbena struktura, infrastruktura …) prebivalstvo deprivilegirano in v podrejenem položaju – tovrstni študiji izvajajo le za študente samoplačnike. Na primer: en letnik študija stane 3900 evrov, in če se to pomnoži za tri leta študija, pridemo do vsote 11.700 evrov. To pa je znesek, ki si ga glede na prej navedeno resnično lahko privošči le malokdo oziroma si to lahko financira le z velikim odrekanjem. To pomeni, da je tovrstni študij le zelo omejeno dostopen. Marsikdo si ga težko privošči, še posebej ker skozi davke že financira številna druga študijska mesta, ki so prazna, saj po koncu študija nimajo dobrih možnosti za zaposlovanje. Nasprotovanje koncesijam v visokem šolstvu tako privede do tega, da gre pri zaposljivih študijskih programih za privilegij premožnejših.
Ministrstvo za šolstvo bi moralo vedeti, kateri kader v Sloveniji potrebujemo in katerega bomo glede na staranje prebivalstva v prihodnosti potrebovali še več. Potrebam prebivalstva bi moralo slediti tudi financiranje. Kar pa je še veliko slabše, je zavedanje, da se pri tem financirajo študiji, ki so glede na vpis, majhno povpraševanje in možnost zaposlitve izredno neperspektivni, tako javni kot zasebni. Ni pomemben ustanovitelj, pomembno je, ali bodo mladi imeli službe in mi kot starajoča se populacija dovolj kadra.
Resnično si želim, da bi kdo od politikov, ministrov, poslancev ali vplivne javnosti zaznal to anomalijo ob nepravično razdeljenem in potratno zapravljenem proračunskem denarju, namenjenem šolstvu, in da bi začel reševati tovrstno problematiko, ki je izredno pomembna tudi za naš zdravstveni sistem v prihodnosti. Ta nas kot prebivalce in potencialne uporabnike tovrstnih storitev prizadene prav povsod v Sloveniji. Posebej pa še mladino, ki išče možnost takšnega študija, ki je stroškovno vzdržen ter omogoča ob lastnem zanimanju in veselju tudi zaposlitev v prihodnosti.
Naj bo ta dopis delček mozaika-slike, ki bo pripomogel k ukrepanju …
Navsezadnje so me na to opomnili septembrski dan fizioterapevtov, nekatere novejše objave v medijih glede daljšanja čakalnih dob in osebna prizadetost – trenutna potreba po tovrstnih storitvah zaradi težje poškodbe. Sem tudi oče bodoče študentke fizioterapije, ki si bo morala študij plačevati sama, saj fakulteta z najbolj zaposljivimi študijskimi programi nima koncesije. Te se baje niso podeljevale že dvanajst let. Medtem, seveda, lahko študenti brezplačno študirajo na številnih drugih študijskih programih, čeprav kasneje služb ne dobijo, ali pa imamo primere, ko se, na primer, magistri prava ali ekonomije zaposlujejo v gostinstvu, trgovini ...
Ker se kot najpomembnejši vzrok za daljše čakalne dobe vedno znova navaja pomanjkanje strokovno usposobljenega zdravstvenega kadra (beri fizioterapevtov), se mi kot prvo postavlja vprašanje, kako je to urejeno s ponudbo tovrstnih izobraževalnih institucij v Sloveniji, in kot rojenemu Mariborčanu še posebej, kako je s tem v domači regiji. Hiter pregled na spletu mi ponuja kar nekaj ponudnikov zdravstvenih študijskih programov, ki so – tako se vsaj zdi – enakomerno razporejeni po slovenskih regijah. A kot vedno je vrag v podrobnejšem pogledu. Medicinske sestre izobražujejo na javnih visokošolskih zavodih in na nekaj koncesioniranih v zahodnem delu Slovenije, medtem ko je na koroškem (Slovenj Gradec), štajerskem (Celje, Maribor) in pomurskem območju (Murska Sobota) tovrstni študij možen izključno kot samoplačniški. Podobno je s študijem fizioterapije, ki jo je možno brezplačno študirati le v Ljubljani, povsod drugje je študij treba plačati.
Paradoksalno se v vzhodnem delu Slovenije (Koroška, Podravje, Pomurje) – kjer je glede na vse pomembne kazalnike glede blaginje prebivalstva (BDP, povprečna plača, brezposelnost, zdravje, izobrazbena struktura, infrastruktura …) prebivalstvo deprivilegirano in v podrejenem položaju – tovrstni študiji izvajajo le za študente samoplačnike. Na primer: en letnik študija stane 3900 evrov, in če se to pomnoži za tri leta študija, pridemo do vsote 11.700 evrov. To pa je znesek, ki si ga glede na prej navedeno resnično lahko privošči le malokdo oziroma si to lahko financira le z velikim odrekanjem. To pomeni, da je tovrstni študij le zelo omejeno dostopen. Marsikdo si ga težko privošči, še posebej ker skozi davke že financira številna druga študijska mesta, ki so prazna, saj po koncu študija nimajo dobrih možnosti za zaposlovanje. Nasprotovanje koncesijam v visokem šolstvu tako privede do tega, da gre pri zaposljivih študijskih programih za privilegij premožnejših.
Ministrstvo za šolstvo bi moralo vedeti, kateri kader v Sloveniji potrebujemo in katerega bomo glede na staranje prebivalstva v prihodnosti potrebovali še več. Potrebam prebivalstva bi moralo slediti tudi financiranje. Kar pa je še veliko slabše, je zavedanje, da se pri tem financirajo študiji, ki so glede na vpis, majhno povpraševanje in možnost zaposlitve izredno neperspektivni, tako javni kot zasebni. Ni pomemben ustanovitelj, pomembno je, ali bodo mladi imeli službe in mi kot starajoča se populacija dovolj kadra.
Resnično si želim, da bi kdo od politikov, ministrov, poslancev ali vplivne javnosti zaznal to anomalijo ob nepravično razdeljenem in potratno zapravljenem proračunskem denarju, namenjenem šolstvu, in da bi začel reševati tovrstno problematiko, ki je izredno pomembna tudi za naš zdravstveni sistem v prihodnosti. Ta nas kot prebivalce in potencialne uporabnike tovrstnih storitev prizadene prav povsod v Sloveniji. Posebej pa še mladino, ki išče možnost takšnega študija, ki je stroškovno vzdržen ter omogoča ob lastnem zanimanju in veselju tudi zaposlitev v prihodnosti.
Naj bo ta dopis delček mozaika-slike, ki bo pripomogel k ukrepanju …
