Pomembna vprašanja o satelitskih urgentnih centrih
O tem, kako bodo delovali satelitski urgentni centri in kakšna so merila za njihovo umeščanje, je na seji odbora za zdravstvo 27. februarja potekala živahna in dokaj strpna ter konstruktivna razprava, ki je pokazala precejšnje razlike v pogledih na to problematiko, ki resnici na ljubo ni enostavno rešljiva in nikoli ne bo idealna. Poleg usposobljenega in zadostnega števila medicinskega kadra, kar pa niso samo zdravniki, je to najpomembnejši dejavnik dobrega delovanja takih centrov.
Veliko je bilo govora o tem, koliko naj bi bili ti centri oddaljeni od ljudi, koliko je prebivalcev, ki gravitirajo v te centre, kolikšno je območje, ki ga pokrivajo, in s tem povezani dostopni časi za nujno medicinsko pomoč itd. Vse to je sicer pomembno, vendar je drugotnega pomena. Najpomembnejše vprašanje je dejavnost teh centrov in volumen dela, kar je na osnovi mojih izkušenj najtežje zagotoviti.
Žal imam sam slabe izkušnje z delovanjem osnovnega zdravstva od leta 1974 dalje in bom navedel nekaj primerov, s katerimi bom ilustriral, da so volumen dela in s tem povezane možnosti preiskav in sočasnega zdravljenja dokaj omejeni.
Medicina je v zadnjih petdesetih letih zelo napredovala. Ko sem leta 1974 začel delati v takratnem Inštitutu za pljučne bolezni in tuberkulozo Golnik, je ta predstavljal tudi neko obliko splošne bolnišnice za internistične bolnike za spodnji del Gorenjske in so poleg pljučnih bolnikov prihajali tudi bolniki z najtežjimi kliničnimi problemi. Da nismo imeli možnosti rentgenskega slikanja od 19. ure zvečer do jutra naslednjega dne, je z današnjega vidika nekaj nezaslišanega. Danes si komaj lahko predstavljamo, kako sta potekala diagnostika in zdravljenje predvsem najtežjih bolnikov. Mnogi ukrepi so temeljili zgolj na osnovi znanja in izkušenj ter, to moram reči, hude improvizacije. Ker smo zlasti mlajši zdravniki, na katerih je temeljila večina dela zunaj rednega delovnega časa, pač čutili potrebo po nujnem rentgenskem slikanju, smo se tega v izjemnih primerih lotili kar sami, včasih pa smo poklicali rentgenske tehnike, da so prišli zunaj rednega delovnega časa opravit rentgensko slikanje – in to je bilo izključno na osnovi njihove dobre volje, ker nismo imeli organizirane njihove stalne pripravljenosti. Nekaj podobnega je bilo z nekaterimi laboratorijskimi preiskavami. Tudi medicinski laboranti niso bili stalno prisotni, zato je bil velik problem napraviti preiskavo arterijske krvi, ki je nujna, zlasti če obravnavaš najtežje bolnike, ki so priključeni na aparat za umetno ventilacijo. In kaj nam je bilo drugega storiti, kot da smo se te preiskave lotili sami, saj smo imeli v laboratoriju aparat za plinsko analizo arterijske krvi, in to preiskavo smo nemalokrat tudi sami opravili.
Po začetku specializacije v UKCL sem bil že drugi mesec razporejen v dežurno službo na Internistični prvi pomoči (IPP). Tu so bile razmere za delo in možnost preiskav bistveno boljše, a daleč od idealnih. Ker nekatere specialnosti niso imele svoje urgentne dežurne službe, smo morali na IPP pogosto obravnavati ginekološke, nevrološke, dermatološke, ORL, onkološke bolnike z diagnosticiranimi raki itd. Pa to niti ne bi bil tak problem; problemi so nastali, ko je bilo treba takega bolnika hospitalizirati in napraviti denimo punkcijo možganske tekočine, punkcije drugih delov telesa, kot so punkcije osrčnika, prsne votline, trebušne votline, včasih tudi sklepov. Večina teh bolnikov je sicer potrebovala urgentno diagnostično obravnavo, a kot že navedeno, smo marsikdaj morali reševati diagnostične primere, ki niso bili posledica internističnih bolezni in bolezenskih stanj. Naj omenim, da sem na IPP v svojem delovnem času obravnaval tri ženske z zunajmaternično nosečnostjo.
Da ne bi pisal kar na pamet, bom svoje izkušnje ponazoril še z nekaterimi primeri iz prakse. Na delovni dan dopoldne (!) je bil na IPP napoten bolnik, ki je potreboval samo rentgensko slikanje prsnih organov. Menda nikjer v Ljubljani ob toliko enotah zdravstvenega doma ni bilo mogoče napraviti te preiskave. Ali je potreben komentar? In naprej. Iz nekega večjega mesta, oddaljenega od Ljubljane le okrog dvajset minut, je bil napoten bolnik z diagnozo »vročinsko stanje«. Po klicu napotnega zdravnika, zakaj je bil bolnik napoten, mi je ta odgovoril, da želi samo laboratorijsko preiskavo krvi za določitev kazalnikov vnetja, ker pri njih to zunaj rednega delovnega časa ni mogoče, da bi se tako lažje odločil, ali bi predpisal antibiotik. In še en ilustrativni primer. Iz ene od enot ZD Ljubljana je prišla na IPP starejša gospa zaradi bolečine v prsih. Vsak zdravnik, ki obravnava takega bolnika, mora napraviti vsaj EKG. In kaj, če bi med čakanjem na IPP nenadoma umrla (šlo je namreč za jasen srčni infarkt)? Kdo bi bil privezan na »pranger«? Urgentni zdravnik, seveda, ker je ni prednostno obravnaval. Ni mogoče pričakovati, da bo napotni zdravnik postavil pravo diagnozo, če nima diagnostičnih možnosti. A če jih ima, pa ne naredi ustreznih preiskav, je to nesprejemljivo in predvsem nevarno.
Naj sklenem. Dvanajst urgentnih in petnajst satelitskih centrov ne bo izboljšalo razmer na področju urgentne medicine, če ne bo dovolj dobro usposobljenega kadra. Največja težava je, če so na voljo vsaj osnovne diagnostične možnosti, jih pa ni mogoče uporabljati 24 ur na dan vse dni v tednu in letu. Niso problem nove stavbe, čeprav je seveda dobro in prav, če jih imamo. In tudi ni dovolj, ker ni dovolj samo fizična prisotnost zdravnikov in drugega medicinskega osebja. Podatek, ki marsikaj pove, je navedel dr. Peter Radšel s Kliničnega oddelka za intenzivno interno medicino UKCL: da je v Sloveniji le v štirih centrih (od dvanajstih!) stalno dostopna tako pomembna preiskava, kot je ultrazvok (UZ). To pa je danes preiskava, ki bi morala biti široko dostopna, kadarkoli in kjerkoli se obravnavajo urgentni in nujni zdravstveni problemi. Vsak dan slišimo, kako je težko organizirati delo v urgentnih centrih ravno zaradi pomanjkanja usposobljenega osebja, kar bi moralo biti ena od glavnih prioritet pri zagotavljanju dobre in sodobne urgentne medicine.
