Postmoderno občutje ali razstava, ki je ne bi smelo biti
Pro domo sua: dobrega pol stoletja se že ukvarjam z raziskovanjem dela in življenja arhitekta Plečnika. Sodeloval sem tudi pri obeh velikih razstavah v Parizu in v Pragi. Nešteto ur sem prebil v raznih arhivih, s čimer se ne more pohvaliti nihče drug, in napisal doma in v tujini tudi več knjig ter razprav o Plečnikovi arhitekturi. Zato se čudim, čemu se ni nihče spomnil name v Plečnikovem letu, in je bilo vse delo zaupano popolnim amaterjem in diletantom. Temu primeren je rezultat, saj od vsega ne bo ostalo nič uporabnega.
Najnovejše: Dva dni pred odprtjem razstave v Plečnikovi hiši sem presenečen dobil vabilo na fotografsko predstavitev z naslovom Jože Plečnik v Ljubljani. Naslov je seveda dvakrat zavajajoč, ker Plečnik ni nikakršen postmoderni umetnik, in ker naj bi bili razstavljeni posnetki le iz stanovanja, v katerem živim. Nihče me o tem ni obvestil, ne vprašal za soglasje. Avtor naj bi bil neki Mauricio Barberis, ki mu nikoli niti približno nisem dovolil, da bi pri meni doma narejene fotografije tudi javno objavljal. Uvodni tekst, ki z besedo ne omenja mojega stanovanja, je napisal neki Massimo Negri, kot piše na vabilu, strokovni direktor Evropske muzejske akademije, razstavo pa naj bi odprl italijanski veleposlanik v Ljubljani.
Zaradi tako nekorektnega in pišmevuharskega odnosa sem vodstvu Mestnega muzeja, ki upravlja tudi Plečnikovo hišo v Trnovem, zagrozil s tožbo, kar pa ni pomagalo, saj so priprave na razstavo nemoteno tekle dalje. Ravnatelj Blaž Peršin je bil sprva v hudi zadregi, ker ni vedel, ali naj mi grozi ali milo prosi, naj tega ne storim, na koncu pa je le zmagala balkanska zvitost, češ, »šta nam pa može«, kaj nam pa morejo.
Hiša z vrtom, katere solastnika sva z bratrancem, sodi med najpomembnejše profane stvaritve našega arhitekta in je v vsem primerljiva z njegovimi posegi na Praškem gradu. Da ne bi morali kje navajati mojega imena, so jo v posebnem vodniku po Plečnikovi hiši med naštevanjem njegovih del preprosto izpustili. Mojih knjig tam seveda tudi ne prodajajo. Več kot štirideset let sem obiskoval Plečnikovo hišo in preučeval arhitektovo zapuščino, zadnjič, ko me je nekaj arhitektov iz Nemčije prosilo za vodstvo, pa so mi preprosto pokazali vrata. Sklepam, da je vzrok temu le nemoč in užaljenost kustosov, če nekdo vendarle ve precej več od njih in s tem njihova navidezna slava bledi.
Težave pa nama z bratrancem povzroča tudi mestna oblast, ki od naju vsako leto terja davek na mestno zemljišče v višini okrog 630 evrov, po novem pa naj bi se temu pridružila še dajatev na premoženje, čeprav gre za spomenik državnega pomena. Vodja mestne davčne uprave mi je prijazno svetovala, naj hišo podarim mestu, pa mi ne bo treba več plačevati davka. Še dobro, da imamo na tako pomembnih položajih bistre uradnike. Sam se česa takega ne bi nikoli domislil. Podobno se vedejo na ministrstvu za kulturo, kamor sem se obrnil po pomoč, pa me je za to pristojna gospa Špela Spanžel zavrnila, naj jo pustim pri miru in naj je s tem ne nadlegujem. Povsod v civilizirani Evropi država lastnikom kulturnih spomenikov pomaga pri vzdrževanju, pri nas pa nas razveseljuje z davki, čeprav je ohranjanje spomeniško zavarovanega spomenika veliko dražje, kot če ne bi bil na seznamu zavarovanih objektov. Tudi to je eden dokazov, da capljamo še daleč za civilizirano Evropo.
