Pravico do zdravljenja v tujini zagotavlja zakon
Na vas se obračam, da kot pomemben medij v slovenskem prostoru o pravici do povračila stroškov za zdravljenje v tujini odmevno obvestite paciente v Republiki Sloveniji, ki so ujeti v presežene najdaljše dopustne čakalne dobe.
Varuh človekovih pravic Peter Svetina je 15. marca kot gost v oddaji Odmevi na prvem programu TV Slovenija govoril o pacientih kot talcih zdravniške stavke. Pri tem pa ni omenil alternative, to je zdravljenja v tujini, kar je omogočeno z zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ-NPB25), kot sledi iz 44. b člena, po katerem ima zavarovana oseba v skladu z evropsko zakonodajo, ki jo našteva ta člen, »pravico do pregleda, preiskave ali zdravljenja v drugi državi članici Evropske unije, Evropskega gospodarskega prostora in Švicarske konfederacije, oziroma do povračila stroškov teh storitev, če ji je bila v Republiki Sloveniji pri vpisu v čakalni seznam določena čakalna doba, ki presega najdaljšo dopustno čakalno dobo, pa v Republiki Sloveniji ni drugega izvajalca, ki ne presega najdaljše dopustne čakalne dobe, oziroma če ta ni presežena, če ji je bila določena čakalna doba, ki presega razumen čas«. Zgoraj omenjeni člen poleg tega določa: »Stroški zdravstvenih storitev iz prejšnjega odstavka se zavarovani osebi povrnejo v višini dejanskih stroškov, vendar ne več, kot znašajo stroški teh storitev v javni zdravstveni mreži v državi, v kateri so bile uveljavljene.«
Čakalne dobe ureja pravilnik o čakalnih dobah za posamezne zdravstvene storitve in o vodenju čakalnih seznamov (dosegljiv na povezavi https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/2008-01-3885/). Ta v 2. členu glede najdaljših dopustnih čakalnih dobe za zdravstvene storitve glede na njihovo nujnost, o kateri odloča zdravnik, v posameznih alinejah določa: (7) Zdravstvena storitev, ki je označena s stopnjo nujnosti »hitro«, se izvede odvisno od vrste zdravstvene storitve, in sicer: specialistični pregled najpozneje v sedmih dneh, diagnostični pregled in terapevtski postopek najpozneje v 30 dneh; (8) Zdravstvena storitev, ki je označena s stopnjo nujnosti »redno«, se izvede odvisno od vrste zdravstvene storitve, in sicer: specialistični in diagnostični pregled najpozneje v šestih mesecih, terapevtski postopek najpozneje v 12 mesecih; (9) Najdaljše dopustne čakalne dobe, določene s tem pravilnikom, so spoštovane, če je čakalna doba za določeno zdravstveno storitev pri najmanj enem izvajalcu znotraj najdaljših dopustnih čakalnih dob, določenih v tem členu.
Uredba (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti torej zagotavlja pravico do povračila stroškov zdravljenja v tujini, kadar je presežena najdaljša dopustna čakalna doba, ki je določena v pravilniku o čakalnih dobah za posamezne zdravstvene storitve in o vodenju čakalnih seznamov.
Navedena uredba zagotavlja posamezniku univerzalno pravico do zdravljenja v tujini, kadar se v lokalni državi ne izvaja z zakonom zagotovljena stopnja zdravljenja. Posebej je treba poudariti ne samo ustavno pravico do zdravstvenega varstva, temveč tudi obveznost države, ki od vsakega delodajalca in zaposlenega v RS pobira visoke obvezne prispevke, da tudi dejansko opravi storitev. Neverjetno je, da nihče ne govori o prevari vseh tistih, ki plačujemo zdravstveno zavarovanje v visokih zneskih in od tega nimamo »skoraj nič«. Poglejmo za primer izračun stroškov zavarovanja za bruto 1253,90 evra, kolikor znaša bruto minimalna plača: strošek delavca za zdravstveno zavarovanje je 79,75 evra, obvezni prispevek za zdravstvo 35 evrov; strošek delodajalca za zdravstveno zavarovanje delavca znaša 79,66 evra. Skupaj znašajo stroški 194,41 evra. Poglejmo še stroške pri povprečni slovenski bruto plači 2348 evrov: strošek delavca za zdravstveno zavarovanje je 149,33 evra in obvezni prispevek za zdravstvo 35 evrov; strošek delodajalca za zdravstveno zavarovanje delavca je 154,03 evra. Skupaj torej 338,36 evra.
Glede na pravice po 44. b členu ZZVZZ-NPB25 se zdi razumno zahtevati od države, da vsaj pouči državljane o možnosti zdravljenja v tujini. Velja pa tudi vprašati pravne strokovnjake, ali je skladno z 51. členom Ustave Republike Slovenije država tudi dejansko dolžna vsaj svetovati posameznikom, na katere tuje zdravstvene ustanove naj se obrnejo, dokler je tako veliko število državljanov izpostavljenih kroničnemu in neozdravljivemu preseganju najdaljših dopustnih čakalnih dob.
Ločeno velja od Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) in od Vlade RS tudi zahtevati pojasnilo, zakaj lahko v isti zasebni diagnostični kliniki isti posameznik pride na vrsto brez čakanja kot samoplačnik in s čakanjem preko napotnice javnega zdravstva. Od zdravnika sem namreč slišal, da je za tovrstne čakalne vrste odgovoren ZZZS, ki določa letne kvote za opravljanje posameznih vrst diagnoz. Glede na dejstvo, da lahko kot samoplačnik pridem na vrsto takoj, je očitno, da imamo na voljo kapacitete, ki pa niso optimalno izrabljene, saj ZZZS ni pripravljen kriti stroškov diagnoze oziroma zdravljenja v kar najkrajših rokih. Kot da si prekomerno število pacientov nerazumno hitro želi priti na vrsto, ker komaj čaka, da hodi na nepotrebne preglede, saj ni lepšega in bolj prijetnega kot biti v bolnicah in laboratorijih!? Če tovrstni »nerazumni« pacienti dejansko obstajajo, naj se jih ustrezno zabeleži in se jim dodeli kvote. Ostali pa gotovo želijo samo čim prej priti do diagnoze, da se lahko konča stiska negotovosti in da se lahko čim prej prične zdravljenje, kadar je potrebno.
Država je dolžna javnosti precizno razložiti, koliko denarja pobere mesečno preko obveznega zdravstvenega zavarovanja in sedaj še dodatnega obveznega prispevka ter kako točno se ta denar porabi. Za primerjavo: vsako podjetje mora do centa natančno voditi svoje knjigovodstvo, ki je neprestano pod drobnogledom finančne uprave, in gotovo mora država zadovoljevati enake standarde transparentnosti, kot jih sama zahteva od državljanov oziroma podjetij.
Nikakor ne smemo pristajati na to, da nam država samo jemlje pod pretvezo leporečenja v zakonih in aktih, ki pa jih v isti sapi sama krši. Nato sprejema nove zakone, ne da bi prej zagotovila celovito izvajanje starih. Tako se samo še bolj zamegljuje stanje, čemur se po domače reče prevara ali goljufija. Najbolj pa nastradajo prav delavci z minimalno plačo, ki si ne morejo privoščiti samoplačniških storitev, a vseeno prisilno plačujejo za zavarovanje vsaj 194,41 evra na mesec. Država in politika prav te delavce najbolj zavajata, saj se jim predstavljata kot vrhovni zaščitnik njihovih pravic, pri tem, da nimajo nobene izbire in jih nihče ne pouči o njihovih dejanskih pravicah znotraj Evropske skupnosti, vključno s pravico do povračila za zdravljenje v tujini. Prav najrevnejši delavci bi gotovo morali imeti tudi pravico ne plačevati zdravstvenega zavarovanja ali pa ga plačevati v manjši meri, dokler niso dejansko in v rokih izvajane vse z zakonom določene obveznosti v zameno za trdo in pošteno pridelano plačilo. Alternativa pa je seveda z zakonom zagotovljeno zdravljenje v tujini.
