Pravljica, ki to ni: dobrodošli v (nogometni) resničnosti

Pretekla leta se je uveljavila krilatica »slovenska pravljica«, seveda izključno ob športnih uspehih.
Fotografija: Slovenska nogometna reprezentanca se je po dolgih štiriindvajsetih letih ponovno uvrstila na evropsko prvenstvo (EP) najpomembnejše postranske stvari na svetu. FOTO: Leon Vidic/Delo
Odpri galerijo
Slovenska nogometna reprezentanca se je po dolgih štiriindvajsetih letih ponovno uvrstila na evropsko prvenstvo (EP) najpomembnejše postranske stvari na svetu. FOTO: Leon Vidic/Delo

Pravljica, ki to ni: dobrodošli v (nogometni) resničnosti

Slovenska nogometna reprezentanca se je po dolgih štiriindvajsetih letih ponovno uvrstila na evropsko prvenstvo (EP) najpomembnejše postranske stvari na svetu. Vsi ljubitelji nogometa smo si omenjenega uspeha neizmerno želeli, ga pričakovali, včasih morda nekateri tudi »zahtevali« (četudi brez dodeljene pristojnosti za slednje). Uvrstitev slovenske nogometne reprezentance na EP je zaslužena, zato si celotna ekipa (v najširšem pomenu te besede) zasluži iskrene čestitke in zahvalo.

Se je pa pretekla leta – zlasti med pristojnimi za komentiranje športnih dogodkov (in žal tudi številnimi drugimi) – uveljavila krilatica »slovenska pravljica« (v tem primeru »nogometna«). Omenjena besedna zveza se seveda uporablja izključno ob športnih uspehih in se nanaša na večino najpopularnejših športnih panog ter v povezavi s slovenskimi ekipami ali posameznimi slovenskimi športniki. Oznaka je, milo rečeno, nekorektna, tako do pravljic kot še zlasti do športnikov. Pravljice imajo namreč praviloma srečen konec. Zanje je značilna »neverjetnost« in v njej največkrat nastopajo nestvarni liki. Prostor in čas dogajanja nista zares definirana, ostajata abstraktna in posplošena. Športne drese bi v pravljicah nosili čarobni liki z nadnaravnimi močmi, kot so škratje, vile in čarovnice. Tekme bi se odigrale nekoč, pred davnimi, pradavnimi časi, ki se jih nihče ne bi več spominjal, uspešne kariere igralcev pa bi trajale večno (ali vsaj do konca dni).

Odtisi »kramponov« na glavah igralcev, zviti gležnji, potrgane vezi, zlomljene kosti in podplutbe niso prav nič pravljični. V športne drese so oblečeni posamezniki z imenom in priimkom. Prav vsak med njimi je pod kožo krvav. Uspeh ni nikdar zagotovljen ali podarjen. Zanj se je treba truditi, trenirati, se boriti, pa tudi to ni vedno garancija za zmago. Žal (tudi) v športu dobro zmerom ne premaga zla, kot se to dogaja v pravljicah. Pravičnost tudi v športu ni vedno na pravi strani. Zato se je treba dokazovati vsakič znova in znova. Uspeh, kot je uvrstitev slovenske reprezentance na EP v nogometu, bo v kroniko slovenskega športa z zlatimi črkami ostal zapisan za zmerom. Pričenja pa se novo garanje in priprave na novo operacijo (če uporabimo vojaško terminologijo). Rodili se bodo nove želje, nova pričakovanja, verjetno tudi nove »zahteve« (slednje predvsem iz naslonjačev). Mimogrede, tudi čas in kraj sta znana: Nemčija 2024 (14. junij–14. julij).

Naj nam bodo pravljice v poduk o tem, kaj je v življenju prav in kaj ne. Zato pravljični svet pustimo raje pravljičnim junakom. Oni se v njem znajdejo bolje kot mi. Uvrstitev na EP se je zgodila zares. Zato dobrodošli v resničnosti.

Preberite še:

Komentarji: