Predvolilne obljube po volitvah
Vse stranke in strančice, ki so se pred volitvami potegovale za mesta pri koritu, ki ga polnijo davkoplačevalci, so v glavnem obljubljale stvari, ki jih ne bo mogoče izpolniti, ker za to preprosto ne bo dovolj pogojev.
Pojdimo po vrsti:
1. Zdravstveni sistem: Večina strank je zagovarjala tako javno zdravstvo kot tudi zasebnike. To se je že pokazalo kot katastrofa s skrajnim učinkom – pacienti že umirajo v čakalnih vrstah, pa čeprav se ta problem pometa pod preprogo. Rešitev je samo ena: popolna ločitev javnega in zasebnega zdravstva. Pogoj je, da se zaposlenim v zdravstvu zvišajo plače, in to vsem! Zasebniki naj bodo zasebniki, računajo naj na bogato klientelo. Če bodo uporabljali prostore in opremo javnega zdravstva, naj to plačajo.
2. Vprašanje evtanazije: Nobena stranka ni podala svojega mnenja. Vendar to ni tako obroben problem. Vsi bomo umrli, nekateri pa bodo dotlej neznosno trpeli. Paliativna oskrba še dolgo ne bo dostopna večini umirajočih. Že samo na področju onkologije grozi prava katastrofa in število obolelih bo zaradi raznih vzrokov (covidna kriza, kapacitete onkološkega inštituta, pomanjkanje kadrov, prepozne diagnoze in posegi ...) drastično naraslo. Da bi podaljšali preživetje kritičnih bolnikov, bodo potrebni izjemni napori in ogromna sredstva ...
3. Zelo malo govora je bilo o kmetijstvu. Vendar je hrana mnogo pomembnejša od obrambe. To, kar se dogaja v večjem delu Slovenije – pustošenje kmetijskih površin s strani (do nedavnega državne) divjadi, presega vse meje razuma. Popolna ignoranca vseh, ki bi jih to moralo skrbeti, je preprosto grozljiva. Ministrstvo za kmetijstvo, ministrstvo za okolje in prostor, Kmetijsko-gozdarska zbornica Slovenije, Kmetijski inštitut Slovenije, Lovska zveza Slovenije niso prav ničesar storili v tej smeri. Samopreskrba Slovenije je porazna, kmetijstvo je ogroženo. Lovci trdijo, da so povečali odstrel, vendar se to nikjer ne čuti. Kje pa je meso divjačine?
Ob začetku vstopa Velike Britanije v drugo svetovno vojno je ministrski predsednik Winston Churchill Britancem obljubil »kri, znoj in solze«. Realna obljuba. In kaj bi lahko slovenske stranke obljubile Slovencem? Povečanje revščine! Če zdaj v Sloveniji živi pod pragom revščine četrt milijona ljudi, bo po novem ta številka pol milijona – torej vsak četrti Slovenec. Polovici Slovencev se bo tudi znižal standard. Prisotna bo energetska revščina in ljudje bodo pozimi zmrzovali. Treba bo varčevati, na primer povsem črtati nenujne izdatke (kultura, letni oddih ...). Manija športnih terencev in luksuznih avtomobilov (samo da je boljši kot sosedov) bo uplahnila.
Zaradi razpada zdravstvenega sistema se bo povečalo število kroničnih bolnikov, invalidov, ljudi s posebnimi potrebami, oseb z dolgotrajno oskrbo ... Povečala se bo tudi smrtnost. Sredstev verjetno za vse ne bo dovolj. Zveza zavarovalnic in tistih, ki prisegajo na zasebno zdravstvo, se je doslej izkazala za nepremagljivo. Kdor si bo lahko finančno privoščil zasebno zdravstvo, bo ozdravel ali preživel, drugi bodo trpeli in umirali.
Še ena zlobna pripomba: povsem nepotrebno in drago transportno letalo za Slovensko vojsko ne bo prav v ničemer prispevalo k varnosti Slovenije. Je, preprosto rečeno, »kolaborantsko« dejanje. Za ta denar bi lahko, na primer, začeli gradnjo novega UKC v Ljubljani ...
Izpostavil sem samo del celote. Iskreno se bom veselil, če se moje napovedi ne bodo uresničile. Vendar o tem nisem prepričan.
