Šubičeva slika v Bejrutu
Nedolgo tega so v Poljanski dolini predstavili veliko sliko znamenitega rojaka Iveta Šubica in pri tem sem se spomnil, da sem se z enim njegovih lepih del srečal na kraju, kjer bi ga najmanj pričakoval – v Bejrutu v Libanonu, kjer sem živel v poznih sedemdesetih in na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja.
V prostorih rezidence takratnega jugoslovanskega veleposlanika Nusreta Seferovića je viselo Šubičevo prelepo platno nasmejanega partizana z raztegnjeno harmoniko. Zaradi krvavih let državljanske vojne v Libanonu je vprašanje, ali se je to delo slovenskega slikarja ohranilo.
Drugo prijetno in nenavadno presenečenje je bilo, ko sem pri bogatih palestinskih prijateljih v Bejrutu ostrmel nad lepim jedilniškim pohištvom, narejenim v delavnici znanega ljubljanskega mizarja Naglasa. Povedali so mi, da ga je že pred drugo svetovno vojno v Ljubljani kupil in prepeljal v takratno Palestino njihov stari oče. Ta je bil lastnik pomarančnih nasadov v Palestini, zaboje za svoje sadje pa je kupoval na neki žagi na Bohinjski Beli ali tam nekje. Svojega sina Ahmeda je poslal na to žago, da je videl, kako nastajajo zaboji, in pri delu tudi pomagal. Vezi s Slovenijo je družina ohranila tudi po vojni, čeprav se je morala zaradi dogodkov seliti najprej iz Palestine v Libanon, od tod pa zaradi državljanske vojne v Kuvajt.
Vzpostavili so poslovne stike z Meblom in z njim sodelovali. Meblo jim je nekaj časa pomagalo tudi s svojimi strokovnjaki, da so odprli manjšo tovarno pohištva v Kuvajtu.
