Urejanje prostora, ko družbo obvladuje digitalizacija
Pri nas se z uporabo digitalizacije, mobilne telefonije, dogaja velika preobrazba v prostoru, pri prostorsko dostopnih storitvah in primerljivih dejavnostih – brez teh naprav je marsikje in marsikdaj že težko ali nemogoče doseči nekatere storitve, kot so na primer bančništvo, vedno bolj zdravstvo, nakupi raznih proizvodov ipd.
Kot posledica vsesplošne digitalizacije (in tihega družbenega konsenza glede tega) ukinjamo podružnice bank, pošt, celo lokacije bankomatov, omejujemo osebni dostop do ambulant ... Vse naj bi bilo v prid racionalizaciji poslovanja teh ustanov. Govorimo lahko o prisilnem pritisku na populacijo, naj kot obvezno uporablja mobilno digitalno napravo – ki kot »kolateralno škodo (ali korist – za koga?)« omogoča sledenje posameznemu uporabniku. Država vse prepušča trgu, tudi skrb za lastno varnost uporabnikov pred hekerskimi napadi, ob tem pa prisilno uveljavlja digitalnost (še celo z javnim izobraževanjem v tem pogledu, kar samo po sebi ni nič narobe). Digitalizacija močno preobraža tudi sam trg – izginjajo trgovci raznih vrst, cela področja zaposlitev postajajo nekoristna, ustvarja se trgovanje na daljavo (skladiščenje?) z dostavo preko pošte na dom (vedno večji fizični promet?); celo »bančni sistem« z dopustnim finančnim izumom digitalnega denarja »bitcoins« je izven nadzora države.
V članku, »pismu iz Pekinga«, z naslovom »Ko ne potrebuješ telefona in je dovolj že obraz«, v Nedelu 9. marca avtor Aljaž Vrabec opiše vtise iz sodobne Kitajske: »Lahko izgubiš vse, samo ne izgubi mobilne naprave.« Veliko ljudi sploh ne hodi več v trgovine, za vstop v javne ustanove pa ob prvi registraciji doživiš fotoposnetek obraza, kar je potem tvoja vstopnica ob naslednjih obiskih. Za to je potrebna velika digitalna baza podatkov – vsesplošna digitalizacija družbenega življenja, družbeni sistem, ki omogoča in dopušča takšno digitalno nadzorovanost.
Vsi se trudimo, da bi živeli in se razvijali kar najbolj »trajnostno«. Za ta namen je v Evropi dogovorjenih veliko usmeritev za pravilni razvoj, kar vse se mora prvenstveno odražati tudi v prostoru, saj če uporabe prostora in ureditve v njem ne usmerjamo »trajnostno«, tudi ni mogoče pričakovati pravih in želenih učinkov na področju varstva okolja – v vseh elementih tega pojma, saj se slej ko prej odvija konkretno v prostoru.
Mednarodne razvojne in okoljske zaveze, kot je Agenda 2030 iz leta 2015 (OZN), so svetovni dogovor mednarodne skupnosti za pravičen (družbeni, okoljski, prostorski ...) razvoj. Izvajanje nacionalnega programa varstva okolja (NPVOS) za obdobje 2020–2030 naj bi prispevalo k doseganju svetovnih ciljev trajnostnega razvoja, kot so opredeljeni z Agendo 2030: med drugim poskrbeti za zdravo življenje in spodbujati splošno dobro počutje v vseh življenjskih obdobjih, vsem zagotoviti dostop do cenovno sprejemljivih, zanesljivih, trajnostnih in sodobnih virov energije, spodbujati trajnostno, vključujočo in vzdržno gospodarsko rast, polno in produktivno zaposlenost ter dostojno delo za vse, poskrbeti za odprta, varna, vzdržljiva in trajnostna mesta in naselja itd.
Prisluhniti velja opozorilom antropologa Dana Podjeda v Nedelovem intervjuju z naslovom »Mi nimamo kaj izgubiti, elite pa lahko izgubijo veliko«, ki poudarja, da moramo obdržati fizično dostopnost do storitev; če želimo pri tem tudi varovati okolje, moramo lokacije teh dejavnosti ustrezno razporediti v prostoru – v korist in na uslugo tudi prebivalcev majhnih občin in zaselkov. Pri tem pa smo že na področju širše družbene ozaveščenosti in ustrezne politike do okolja, prostora in družbene ureditve. D. Podjed pravi, da lahko »samo v fizičnem prostoru med pogovorom nastane tudi intersubjektivna izkušnja, ki je temelj skupnosti«: »Zato moramo tudi paziti na fizičnost človeka. In zato vsem priporočam digitalni odklop in analogno preobrazbo. Morda smo že prestopili mejo, koliko digitalnega je smiselno vnesti v naša življenja, zato moramo dobiti nazaj več fizičnega.« D. Podjed zagovarja stališče, da bi morali biti plačani za to, da s seboj nosimo prisluškovalne in sledilne naprave (kar so »pametni« (mobilni) telefoni); sedaj je obratno – sami si kupujemo drage naprave, plačujemo naročnino za njihovo uporabo, s podatki, pridobljenimi iz tega delovanja, pa zasluži nekdo tretji, ki podatke uporabi na trgu. Meni, da uporabniki, državljani, pri vsem nimamo kaj izgubiti, peščica digitalnih podjetnikov, ki na račun naših podatkov skozi digitalizacijo sveta enormno bogatijo, pa lahko izgubi vse. Podobno razmišlja pravnica Maja Bogataj Jančič v intervjuju v Sobotni prilogi lani 2. decembra. »Umetna inteligenca ne sme biti zgolj posel, delovati mora v skupno dobro,« je glavna misel v tem intervjuju. Meni, da obravnavana tehnologija lahko prinaša ogromen napredek, na drugi strani pa povzroči ogromno škode. Najbolj optimalno bi po njenem bilo ob zbranih podatkih skleniti družbeni dogovor o usmeritvi tako nastalega ogromnega bogastva.
Izreden preboj digitalnih tehnologij že obremenjuje rabo energije; veliki računalniški centri za shranjevanje podatkov – »v oblakih«, na primer – so izredno potratni z energijo, en tak center lahko v nekaterih primerih ovira celo oskrbo bližnjih mest z elektriko (kot je pokazala dokumentarna oddaja o teh problemih pred časom na televiziji). Centri za shranjevanje podatkov »v oblakih« so v rokah posameznih korporacij, naši podatki gravitirajo predvsem v centre v lasti ameriških družb ali posameznikov. Na vsak način se s tem tudi moč nadzora seli v ta okvir, kar je vredno premisleka.
