Vojno v Gazi moramo poimenovati s pravim imenom
Pred tednom dni me je znanec, ki je v Mladini prebral moje mnenje o izraelskem početju v Gazi, vprašal, kaj je moj motiv za pisanje takih prispevkov oziroma, z drugimi besedami, kaj imam od tega. Moj odgovor je bil, da jaz prav gotovo nič, razen samoslepila in lažnega upanja, da taka pisanja lahko kaj spremenijo. Tudi po globljem premisleku pametnejšega odgovora na njegovo vprašanje oziroma opazko nisem našel. Na nekoliko trdnejše »opravičilo« za pisanje tovrstnih mnenj pa sem naletel v Sobotni prilogi: na članek Tanje Fajon in prispevek prof. dr. Igorja Žagarja v rubriki Prejeli smo, dodatno tudi v četrtkovem Delu, ki je poročalo o »prepotrebnem« obisku Izraela s strani našega opozicijskega prvaka Janeza Janše, nespornega voditelja slovenske skrajne desnice.
Toda najprej k pisanju naše zunanje ministrice, ki med drugim citira Judinjo, ki ji je povedala tole: »Vse, kar si želim, je živeti v miru in s tistimi, ki jih imam rada.« In naprej, na okupiranem Zahodnem bregu, je k njej pristopil mlad Palestinec in dejal: »Gospa, mir in dostojanstvo, to je vse, kar prosimo.« To so zelo preproste želje, ki si jih želimo vsi ljudje, pa zaradi takih in drugačnih, predvsem geopolitičnih, ekonomskih in ideoloških razlogov, še zdaleč niso uresničene vsem.
Zunanja ministrica ugotavlja, da se svetovnemu javnemu mnenju že nekaj časa zdi nepravično, da Palestinci ne morejo končno priti do svoje države. Pohvalno je, da je ministrica vendarle zaznala svetovno javno mnenje, morda celo mnenje nekaterih nas v Sloveniji, in če je tako, je k temu, upam, vsaj malo pripomoglo tudi moje preteklo pisanje. A to še ne pomeni, da je ministrica kot političarka storila kaj konkretnega, da bi se to javno mnenje tudi uresničilo, predvsem pa, da bi se pobijanje nedolžnih civilistov v Gazi prenehalo. Ministrica namreč pravi, da je Gaza prizorišče, kjer je »svet padel na preizkušnji iz humanosti«, in še, da je »humanitarna kriza v Gazi – tu ni dvoma – ta hip prioriteta«. Pri takih ugotovitvah, ki lepo zvenijo, si ministrica, kakor tudi vsa svetovna politika, sicer čuteče, a pilatovsko umije roke in elegantno izogne bistvu.
V Gazi namreč ni humanitarne krize zaradi potresa, ki bi pod porušenimi stavbami pokopal na tisoče ljudi. V tem primeru bi bila vsa mednarodna humanitarna pomoč že davno tam. V Gazi je humanitarna kriza posledica vojne oziroma brezobzirnega in namenskega bombardiranja, ki je pod ruševinami pokopalo na tisoče ljudi. Preganjanje, stradanje, odrekanje medicinske pomoči, goriva in celo vode ter ubijanje civilistov, med njimi na tisoče otrok, vsepovprek od severa do juga Gaze s strani izraelske z genocidnimi načrti za dokončno rešitev palestinskega vprašanja prepredene vlade in njene vojske je dejstvo, pa čeprav vse to politiki imenujejo humanitarna kriza. In če so potresi naravne katastrofe, ki jih ne moremo predvideti, kaj šele preprečiti, vojne lahko. Humanitarno krizo, ki je posledica vojne, moramo reševati pri njenih koreninah, ustaviti moramo vojno oziroma agresijo, ki jo izvaja Izrael. Vojno moramo poimenovati s pravim imenom, tako kot smo to z lahkoto naredili v primeru ruske agresije na Ukrajino. Samo tako bomo lahko reševali tudi humanitarno krizo in tako bo tudi v Gazo lahko prišla humanitarna pomoč.
Brez jasne obsodbe izraelskega početja, prenehanja pošiljanja orožja s strani ZDA in uvedbe ekonomskih sankcij ter jasne obsodbe judovskih zločinov v Gazi, pa tudi na Zahodnem bregu, ter zanje odgovornih, miru ne bo nikoli, kaj šele pravičnega miru, ne za Jude ne za Palestince. Pa tudi možnosti za soobstoj dveh držav ne, tudi če se je za tako rešitev (ki seveda sploh ni nova, le volje zanjo ni bilo nikoli do zdaj) izoblikoval konsenz v večini svetovne politike. Toda, dokler bo pristop te tak, kakor je, po vsej verjetnosti pravične rešitve ne bo, kajti besedičenje o humanitarni krizi in njenem reševanju je zgolj leporečje, ki se izmika pravemu poimenovanju izraelske »samoobrambe«. In ko smo že pri tej, se praktično vsa ameriška in evropska politika sprenevedata, ko poudarjata, da se ima Izrael pravico braniti. Palestinci očitno te pravice nimajo, kajti njihova obramba je le terorizem, čeprav jih sistematično izrivajo z njihove zemlje že 75 let in jim ves čas kratijo osnovne človekove pravice. S takim pristopom pravičnega miru žal ne more biti in smo še naprej obsojeni na časovno nedorečeno reševanje »humanitarne krize«. To reševanje pa je približno tako, kot bi nekomu morski pes odgriznil nogo, na rano pa bi prilepili obliž in upali, da žrtev ne bo izkrvavela.
Drugo pisanje v Sobotni prilogi, ki mi je dalo misliti, je bilo izpod peresa akademskega kolega dr. Igorja Ž. Žagarja. Z njim se popolnoma strinjam in se hkrati pridružujem njegovi kritiki pasivnosti slovenske akademske skupnosti. Hkrati sem v njegovem pisanju našel potrditev in »opravičilo« za svoje. Skratka, intelektualci bi morali imeti do svetovnih dogodkov izoblikovana stališča, ki smo jih dolžni predstavljati tudi širši javnosti, jih argumentirati in zagovarjati. Seveda si ne delam prevelikih utvar, toda morda bi tako lahko vsaj malo vplivali tudi na izoblikovanje širšega javnega mnenja, ki bi utegnilo imeti nekoliko večji vpliv na politične odločitve. Kajti vemo, da smo volivci edino, pred čimer politiki trepetajo. Žal je naša akademska sfera v tem pogledu (z nekaterimi svetlimi izjemami, ki jih predstavljajo družboslovno in humanistično izobraženimi posamezniki) bolj ali manj klinično mrtva. Večina se ali noče izpostaviti v javnosti ali v tem ne vidi smisla in se raje drži svojih posvečenih poslanstev, kjer se počuti domače in suvereno.
Za konec pa še nekaj o sicer bolj ali manj zasebnem obisku Janeza Janše v Izraelu. Zaseben gor ali dol, Janša pač ni navaden državljan, ampak prvak opozicije. S podporo izvrševalcem genocida v Gazi je še enkrat pokazal, kam spada. Zdi se, da idejni nasledniki tistih, ki so nekoč prisegali Hitlerju, s tem pa hočeš nočeš tudi vsemu, kar (je) nacizem pomeni(l), vključno s končno rešitvijo judovskega vprašanja, zdaj skupaj z Judi sodelujejo v dokončni rešitvi palestinskega vprašanja. To vse pove o slovenski, pa ne samo o slovenski desnici.
