Pogled iz Ozadja: Kdor se boji soigralcev, na koncu igra sam

Bodočemu premierju sem skušal pojasniti, da je zmaga na volitvah nekaj drugega kot vladanje. Pogovor je bil vljuden, a neproduktiven.

Objavljeno
17. marec 2017 13.27
ap*Germany Daily Life
Bogdan Biščak
Bogdan Biščak
Dva meseca pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami sem se sestal s takrat še profesorjem ustavnega prava dr. Mirom Cerarjem. Poznala sva se od mojega službovanja v parlamentu med letoma 1992 in 1996. V tistih letih sva imela nekaj dobrih pogovorov o ustavnih dilemah, ki so se znašle na ustavnem sodišču. Občasno sva govorila tudi kasneje, predvsem kadar sem ga prosil za mnenje o kakem politično spornem pravnem ocvirku, ki jih nikoli ni zmanjkalo.

Skozi te pogovore sva ustvarila kolegialen odnos, zaradi katerega sem upal, da se lahko pogovoriva tudi o politični kombinatoriki, ki jo je sprožala njegova kandidatura na volitvah. Želel sem mu povedati mnenje o tem, kaj ga čaka v primeru zmage, in vprašati, kako se namerava lotiti svojega političnega projekta. Ne volilne kampanje – bilo mi je jasno, da so ga mediji že določili za zmagovalca – ampak vodenja države.

Pogovor je bil vljuden, a neproduktiven. Bodočemu premierju sem skušal pojasniti, da je zmaga na volitvah nekaj drugega kot vladanje, da bo ob ostri opoziciji SDS potreboval zaveznike v civilni in intelektualni sferi na levici in da v politične bitke ne moreš zgolj s političnimi novinci. Predlagal sem, naj skuša zgraditi širšo koalicijo političnih sil leve in liberalne usmerjenosti, za kar je takrat imel vse možnosti.

Ko sva se razšla, sem vedel, da ga nisem prepričal. Spraševal sem se, ali zato, ker njegov razmislek takrat ni segal prek volitev, ali zaradi samozaverovanega prepričanja, da zmorejo sami. Nekaj mesecev po volitvah – bilo je to po neumnih špekulacijah nekaterih rumenih medijev o tem, da SMC obvladujeta Gregor Golobič in Zares – pa me je prešinila misel, da sem zanj pravzaprav nekakšen neželeni stric iz ozadja.

Strici iz ozadja so sicer politični izum z dvema različicama »navodil za uporabo«. Prvo so iznašli v SDS. Namen: diskreditacija strank na levici kot pridnih izvrševalcev navodil nekdanje komunistične elite. Predvsem Milana Kučana, seveda. Iznajdba ni bila uspešna, saj je bilo vsem, razen najvernejšim privržencem, jasno, da motivacija SDS ni bila iskanje resnice, ampak zgolj škodovanje nasprotnikom. Drugače je bilo, ko je strice iz ozadja ponovno iznašel Borut Pahor. Tudi on jih je uporabil za diskreditacijo političnega nasprotnika (Danila Türka), vendar bolj prefinjeno. S tem ko je poudarjal, da strici nanj nimajo vpliva, je uspešno – in v nasprotju z vsemi dejstvi – gradil lastno podobo »novega obraza«, Türka pa »pošiljal« med nepriljubljene politične foteljaše. In s tem, ko je dal vedeti, da s strici misli na ljudi z levice, je pridobival desne volivce, obenem pa svojim trditvam dal videz kredibilnosti, ki je bil za SDS nedosegljiv.

Zakaj je po tolikšnem času vredno o tem pisati? Zato, ker je to eden od mnogo pokazateljev, kako so politični novinci nezmožni prebiti medijsko-politični okvir, v katerega padejo. SMC je nekritično stopila v zgoraj opisano zanko, ki sta jo – s pomočjo nekaterih medijev – za svoje kratkoročne potrebe nastavila Janša in Pahor. S tem ko so se na vse kriplje trudili dokazati, da nanje prejšnje politične garniture nimajo nobenega vpliva, so voljno stopili v okvir, ki so jim ga nastavili drugi in ki koristi tem drugim, ne pa njim. SMC je zaradi tega ostala na čistini. Brez identitete, brez podpore in brez zaveznikov. Mi državljani pa s politično ekipo, ki je vse bolj orbanovska.

Modri politiki si upajo in znajo izkoristiti znanje ter izkušnje predhodnikov, amaterji se »stricev« bojijo, za manipulatorje pa so – kot sicer vse drugo – le kovanci, ki jih po potrebi mečejo v avtomat lastnih kratkoročnih koristi.