Tiskane izdaje
Kosti so duhovi, ki niso le zvesti sopopotnik tukajšnje notranje politike, tudi slovensko-rusko prijateljstvo temelji na kosteh ruskih vojnih ujetnikov iz obeh svetovnih vojn, ki še vedno ležijo v slovenski zemlji.
V nasprotju s tistimi trupli, ki po skoraj sedmih desetletjih še vedno razdvajajo notranjepolitično prizorišče, se zdi, da posmrtni ostanki pripadnikov največjega slovanskega naroda zbližujejo. In to celo v časih, ko so nas trupla nedolžnih letalskih potnikov, ki so najbrž pomotoma postali žrtve ukrajinskih krvavih spopadov, pripeljala na rob novega globalnega spopada.
Zdaj, ko cel zahodni svet rohni proti Rusiji, majhni državi, ki je vpeta v »enotno« politiko Bruslja in severnoatlantskega vojaškega zavezništva, ni lahko vzdrževati toplih odnosov z Moskvo. Slovenija se je že znašla na spiskih tistih članic Evropske unije, ki niso navdušene nad sankcijami proti Rusiji, zaradi nedavnega obiska ruskega zunanjega ministra Sergeja Lavrova v Mariboru pa so se celo pritožili uradni predstavniki Washingtona.
A nekaj podobnega je doletelo tudi Avstrijo, ki si je drznila gostiti poglavarja Kremlja. Minuli teden so se evropske prvakinje javno, a licemerno, saj imajo vse dobičkonosne posle z Rusijo, sporekle glede nadaljnjih ukrepov. Tudi za gospodarsko opravilnost ne ravno razcvetele Slovenije se zdi, da ne bi bilo slabo, če bi ta ostala na prej omenjenih spiskih.
