Tiskane izdaje
Grški premier Jorgos Papandreu je napovedal kar titansko bitko proti grozečemu bankrotu. Po pričakovanju je finančna drama Aten po krajšem zatišju spet na evropskem dnevnem redu. Da se visoko zadolžena država zgolj z zategovanjem pasu ne bo mogla rešiti iz brezna, je bilo jasno že ob sprejemanju vsakega rešilnega svežnja. Reševalci evra so raje svetovali potrpežljivost. Od Grčije so v zameno za pomoč zahtevali varčevanje in odprodajo državnega premoženja. Nekega dne naj bi Atene le prišle na zeleno vejo.
Kljub vsem vrhom v Bruslju, tajnim sestankom in orjaškim rešilnim svežnjem se grška kriza samo še zaostruje: gospodarstvo propada, dolgovi naraščajo, brezposelnost je množična. Ukrepanje politike je narekoval predvsem strah pred odzivom histeričnih finančnih trgov in grozečimi posledicami, od učinka domin do težav bank. Oboje je kljub temu pred vrati. So bila doslej predpisana zdravila povsem napačna? V uradnih krogih v Nemčiji kot vodilni državi območja evra so doslej tako bankrot kakor slovo Grčije razglašali skorajda za tabu.
Z novo fazo zaostrovanja krize je vsaj scenarij bankrota na mizi. Spričo grških razmer ni bilo več druge poti kot razprava o njem in njegovih učinkih. Brez pravega odpisa dolgov, ki bi zmanjšal zadolženost za, denimo, petdeset odstotkov, si je težko predstavljati kakršnokoli rešitev Grčije. Cene bankrota ne bi plačevale le banke, marveč tudi evropski davkoplačevalci. Ti so morali med reševanjem grške krize, tako z rešilnimi svežnji kakor z ravnanjem ECB, prevzeti odgovornost za velik del od skupaj za 350 milijard evrov grških dolgov. Nepredvidljivo širjenje virusa bi bilo še veliko dražje.
Poldrugo leto po izbruhu krize je napočil čas za prepričljive odgovore. Tudi na drugih ravneh ne bi več smelo biti tabujev. »Seveda bodo morali Nemci plačati,« je za Spiegel zatrdil nekdanji nemški finančni minister in verjetni kanclerski kandidat socialdemokratov Peer Steinbrück. Spogledovanje z javnim mnenjem in trmasto vztrajanje pri zavračanju odgovornosti za dolgove drugih gotovo nista pripomogli k pravočasnim odzivom na krizo. Da bo denarna unija kot vrhunec evropske integracije lahko uspevala, mora politika prepričati ljudi, da je na kocki več kot le vprašanje, s katero valuto bodo plačevali Grki.
