Tiskane izdaje
Kultura je nekakšna slovenska mantra, pogosto obravnavana kot temeljni konstitutivni element slovenskega naroda in države. Vendar je v polju kulture ena najpogostejših besednih zvez denar. In nova mantra: denarja za kulturo je vedno premalo. Koliko bi ga bilo dovolj? Koliko bi ga potrebovali za kultiviranje medčloveških odnosov? Koliko za nadaljnji korak kultiviranja estetskih razsežnosti človeškega bivanja? Za razkrivanje ontoloških in metafizičnih višin in globin? Za včasih nujen umetniški angažma z ludističnim cefranjem navidez nedotakljivih postulatov in avtoritet?
Odgovor je jasen – denarja nikoli ne bo dovolj, ker natančne številke pač ni mogoče izračunati, tako kot ni mogoče izračunati, koliko knjig mora človek prebrati, koliko gledaliških predstav, filmov in razstav mora videti in koliko ur mora presedeti na koncertih, da postane »kulturen«.
To je abstraktna dilema; nekomu zadostuje že ena sama zgodba ali po naključju slišana skladba avtorja, o katerem ne ve ničesar, spet drugemu ne zadošča niti enciklopedično znanje niti vseživljenjsko romanje od ene kulturne prireditve do druge.
Evropska prestolnica kulture, katere naziv je pravkar prevzel Maribor in pet partnerskih mest, spet postavlja kulturo v ospredje, najpogostejša besedna zveza pa je znova denar. Ki ga je menda spet premalo; današnja modna mantra se imenuje kreativna industrija, kamor naj bi sodila tudi kultura. Morda je to prava pot, morda pa tudi ne.
Temeljno poslanstvo umetnosti je, da osvežuje pogled na svet in zarisuje nove koordinate, da v nas obenem vzbudi radovednost in vdanost v usodo, ponos in ponižnost. Kaj si torej lahko želimo ob začetku projekta Evropske prestolnice kulture? Nekoliko manj mantre, ki je zgolj vibracija in zvok, in nekaj več sutre, ki je mantra s pomenom.
