Opomin

Podoba opešanega starca, ki ga je menda strla zahrbtna bolezen, ni preslepila izkušenega Alphonsa Orieja, sodnika z najdaljšim stažem v tričlanskem senatu: obtoženega je suho opomnil, da v Haagu ne »brani svoje države«, kakor je vztrajal Ratko Mladić, ampak se je pred sodniki znašel kot posameznik, obtožen najhujših zločinov, kar jih pozna mednarodno pravo. Nekdanji poveljnik vojske bosanskih Srbov je po obtožnici (so)odgovoren za pokol v Srebrenici, ki velja za najhujši pogrom nad civilisti po drugi svetovni vojni. Zato ga je tožilstvo poleg genocida obtožilo še zločinov proti človečnosti ter kršitev zakonov in običajev vojskovanja zaradi ubijanja, preganjanja, deportacij, nečloveškega početja, nasilja, protipravnih napadov in jemanja talcev.

Med šestnajstletnim begom, pogosto celo s pomočjo ali vsaj védenjem oblasti v Beogradu, je general Mladić postal sinonim nikoli zaceljenih ran. Ne samo bošnjaškega in hrvaškega prebivalstva narodnostno najbolj mešane med nekdanjimi jugoslovanskimi republikami, ampak tudi mednarodne skupnosti, ki ni zmogla pravočasno zaustaviti sodobne krvave bajke na hribovitem Balkanu, kakor bi morijo v Srebrenici označila pesnica Desanka Maksimović.

Prav to oklevanje – pri čemer se je odlikovala predvsem Evropa, ki je skoraj nemočno opazovala vojno na lastnem pragu – je vojskovodjem sprtih bosansko-hercegovskih strani, med katerimi je pred haaške sodnike kot zadnji stopil prav Mladić, dejansko omogočilo, da so na bojišču uresničevali načrte političnih voditeljev, idejnih očetov strategije etničnega čiščenja. Šele desetletja pozneje je Unija naposled dojela, da je treba gašenje požarov včasih dopolniti tudi s komponento vojaškega posredovanja.

Toda sojenje Mladiću, ki utegne marsikje v Uniji obuditi zapoznele občutke nelagodja ob spodrsljajih, ki jih je dopustila, ni hkrati tudi proces proti zgrešenim potezam mednarodne skupnosti v času razpada jugoslovanske federacije, ampak je le sklepno dejanje pravice, ki je pred iztekom mandata Ictyja naposled postavila na zatožno klop – poleg Gorana Hadžića, ki je še na begu – poslednjega akterja za večino Evropejcev že skoraj pozabljene vojne v osrčju Balkana.