Petnajsti kongres

Lahko in prav bi bilo, če bi na tem mestu analizirali, kaj zmaga Zorana Jankovića prinaša oziroma kaj odnaša državi. A za takšno analizo zadoščajo že včerajšnje okoliščine zasedanja kongresa največje vladne stranke, ki se je – potem ko je za povrhu vsega za talko vzela Slovenijo in njene ključne prihodnje mesece – v najslabših partijskih manirah, skrila za vrata in za oznake interno, zaprto.

Če za (ne)srečno primerjavo vzamemo 14. izredni kongres ZKJ iz daljnega leta 1990, lahko ugotovimo, da je bil ta – prav tako obogaten z vsemi obeležji usodnosti – glede javnosti in transparentnosti svetlobna leta pred kongresom Pozitivne Slovenije. Izključevanja javnosti in novinarjev v modernejših časih nismo bili deležni niti pri najbolj zaprtih in medijem nenaklonjenih slovenskih strankah.

Ker je država neprostovoljni ujetnik dveh oseb, ki sta se spopadli včeraj, je izklapljanje kamer in mikrofonov ter zapiranje vrat še toliko bolj bizarno in predvsem nedopustno. To je početje, značilno za profil strank, predvsem pa politikov, ki jim ni uspelo, niso zmogli ali znali pobarvati niti prve črke abecede v učbeniku, ki opisuje demokratične standarde in običaje.

Takšno početje je ne nazadnje dokaz, da (tudi) ta stranka, ne glede na to, kdo je oziroma bi zmagal, ne bi smela biti niti blizu vladne palače, kaj šele, da bi jo spustili vanjo. Prav vrata vladne sobe, v kateri se odloča, bi morala zanje nositi znak »interno, zaprto«. Prepoved torej, ki so jo v PS včeraj nedostojno in nenehno kazali državljanom.

Morda pa zapiranje vrat prinaša simboliko. Ko se zaprejo vrata, se namreč ugasnejo tudi luči. Po tistem kongresu leta 1990 so se.

Za vedno.