Utišanje po vojaško

Udarilo je s strani, od koder ni vnaprej nihče pričakoval. Lahko si je bilo predstavljati, da bo na (predvolilno jasno in glasno napovedano) »revolucijo« novega francoskega predsednika Emmanuela Macrona s prevratom morda odgovorila hrupna ulica, ne pa da se bo prvi pretres zgodil v francoski vojski. Pred dnevi se je po treh letih in pol umaknil – ali točneje: se je moral umakniti – načelnik generalštaba Pierre de Villiers. General je ob odstopu dostojanstveno izjavil, da v novih okoliščinah ne bi več mogel vzdrževati takšnega modela francoske vojske, v kakršnega verjame, niti zagotavljati varnosti Francije in Francozov danes in jutri, prav tako ne ohranjati visoke francoske ambicije. Vojski da ni v resnici več kaj vzeti, a Macron ji po novem jemlje.

Okoliščine so se spremenile ob nedavni vladni napovedi, da bodo (tudi) vojski že letos odščipnili 850 milijonov evrov. Poteza politike je za pogled armade snedena obljuba, saj je Macron predvolilno spodbudno ponavljal, da bodo vojaški proračun do leta 2025 povečali s sedanjih dvaintrideset milijard na petdeset milijard evrov oziroma na dva odstotka BDP. Odnos med visokima avtoritetama, vrhovnim poveljnikom vojske in načelnikom generalštaba, se je posledično toliko zaostril in naelektril, da je Macron kot prvi mož nad vsemi avtoritarno opomnil ViIliersa; »Jaz sem vaš šef,« (in ima torej prav) ter še pridal, da se od načelnika generalštaba pričakuje »zadržanost in izpolnjevanje dolžnosti«. Še prej se je zgodilo ključno: vojak se ni strinjal z varčevalnim rezom v vojsko, s čimer ni nič narobe, če le ne bi proti šefu države protestiral preveč na glas, tudi pred parlamentarno komisijo za zaprtimi vrati, ki so se, očitno, odprla – pred očmi hitro vznemirjene javnosti.

Avtoritarnost ne prenese samovoljnosti, sploh ne, ko se začnejo vpletati še mediji, zato je predsednik okrcal generala in mu dal jasno vedeti, da je čas za odstop. Z nedvoumnimi besedami, češ da se ob nepremostljivih razlikah med predsednikom in načelnikom generalštaba zamenja zadnji, ga je potisnil vanj. Hkrati pa je javno poudaril, da bo dane zaveze kljub sedanjim rezom na koncu uresničil; finančni popravki da bodo lepo vidni že prihodnje leto, ko bo vojaški proračun znašal 34,3 milijarde evrov.

Menda zato, tudi zaradi psihologije strogo hierarhičnih razmerij, in tako – za neredke tudi tako »ponižan« – je odstopil Pierre de Villiers, visoko cenjeni vojak in lojalen strokovnjak, ki je ga zdaj na visokem stolčku že nasledil general François Lecointre.

Predsednikova »vojna« z odstoplim generalom je, seveda, vznemirila vojaško hierarhijo in industrijo, jedko se oglaša prav tako (opozicijska) politika, ogorčena nad aroganco macronizma, ki da »že razstavlja svoje prve mojstrovine«. Kriza je »zgodovinska«, tudi zato zgodovinska, ker so varnostne razmere doma in po svetu, kjer želi Macron dvigniti Francijo med prve igralke, še naprej izjemno občutljive. In najbrž je, kot neredki bijejo plat zvona, v krizi tudi demokracija, svoboda izražanja... Utišati (kot je zdaj slišati hvalnice de Villiersu) »najboljšega«, posebno zato ker njemu v bran kričijo še vsi drugi, se zdi prozorno otročja avtoritarnost. Zarotniki bi rekli, da je zadeva mogoče premajhna, da ne bi bilo za njo kaj večjega, preveč pritlehna, da bi Macron, ki si doma z veliko težavo vzpostavlja avtoriteto, lahko (p)ostal velik. A (vojaški) red mora biti.