Tiskane izdaje
Na zdravstveno obravnavo čaka 250.000 bolnih. Tako z etičnega stališča kot s finančnega je to alarmantno. Za zdravljenje je potreben denar, sistem pa je že zdaj v izgubi. Bolj kot kdaj prej se je treba vprašati, kako naprej.
To se sprašujejo že več kot desetletje, ko je prvo zdravstveno reformo iz enakih vzrokov – pomanjkanja denarja in dolgih čakalnih vrst – predlagal minister za zdravje Dušan Keber. Pisana je bila na kožo ljudem, saj je obljubljala več zdravja za manj vložka. Torej nekakšna nebesa na zemlji. Takratni minister za finance Dušan Mramor je reformo z levo roko zavrnil. Imel je prav, manj dati in več dobiti je nemogoče.
Od takrat se je zvrstilo še devet ministrov za zdravje. Skoraj vsi so poskušali zdravstvo vsaj delno reformirati. Uspelo ni nobenemu. Prvi vzrok je dopolnilno zdravstveno zavarovanje, ki je prepovedana cona. Kdor se spotakne obenj, mu je usojeno pasti. Nerazumnost tu prekaša samo sebe. Drugi vzrok so objektivni razkoli med prebivalci: medgeneracijski, premoženjski, interesni in ideološki.
Našteto se je ponovno izkristaliziralo, ko je prejšnji teden svoj predlog gospodarske prenove zdravstva predstavila Tajnikarjeva skupina. Ekonomisti so izhajali iz dejstva, da porabimo v Sloveniji za zdravstvo manj denarja kot v katerikoli razviti državi na svetu. Ni kaj, če mu bomo namenili še manj, bomo zdrsnili med nerazvite. Cilj – zbrati več denarja – je zato logičen in nujen.
Medtem ko je vladna koalicija predlagala ukinitev dopolnilnega zavarovanja, je Tajnikarjeva skupina (v koaliciji z Vzajemno, Adriaticom in Triglavom) za okrepitev zavarovalnic, ki zdaj zbirajo denar dopolnilnega zavarovanja. Tako so se sicer izognili pasti padca reforme, a njihova domneva, da bi se s tem okrepilo zdravje prebivalstva, ni samoumevna. Nasprotno.
Najbolj bode v oči, da bi javni ZZZS skrbel za najdražji del zdravstva, hudo bolne in stare, zasebne zavarovalnice pa bi urejale osnovne stvari, ki jih potrebuje zdravo prebivalstvo: splošne zdravnike in zobozdravnike, porode, zdravila, medicinske pripomočke. Že za ta ideološki premik iz javnega v zasebno bo izredno težko dobiti družbeno soglasje. Še veliko težje pa bo sprejeti, da bi množici zavarovalnic odprli novo pipico, iz katere nenehno teče: še eno obvezno zavarovanje, ki bi ga ljudem trgali od ust, z njim pa gospodarili na profiten način.
Strateška napaka je bila, da se ni Mramor bolj posvetil zdravstvu pred desetletjem. Takrat je gospodarstvo še delovalo, zdaj ga skoraj ni več. Nemogoče je, da bi ljudje po tem, ko so z milijardami dokapitalizirali luknjaste banke, privolili v dodatno finančno obveznost. Sami hočejo gospodariti s svojim denarjem, sami izbirati zdravnike. Ne bodo si pustili vzeti iz denarnic, da bi potem spet nemočno gledali, kako njihov denar neki finančni mogotci zapravljajo po svoje. Preveč je bilo razočaranj.
Moto, pod katerim bo predlagala reformo ta vlada, se bo najbrž glasil: manj za manj. Vse drugo bodo narekovale denarnice. Če ne bodo spretni, tudi ulica.
