Popkulturni pogovori: Vikendova ocena glasbene scene 2017

Alen Steržaj, Robert Rebolj in Teja Roglič smo potegnili črto pod glasbeno leto 2017, izpostavili največje koncerte, analizirali trende doma in v tujini ter se ozrli še v leto 2018.

Objavljeno
11. januar 2018 17.57
Alen Steržaj, Vikend
Alen Steržaj, Vikend

Industrija, ki jo poganja nostalgija

Ko se ozrem v glasbeno leto 2017, mi najprej na pamet pade vrnitvena turneja Guns N' Roses, na katero so nostalgično romali tudi številni Slovenci, a nazaj prihajali z vtisi rahlega razočaranja. Slišal in prebral sem mnogo komentarjev v stilu »Ampak Axl se je pa zredil! In joj, kako so se postarali! Niso več, kar so bili. In sploh ni med njimi več tiste kemije ... In vmes so težili z neznanimi komadi ... In Slash pozira z neprižganim čikom! ...«

Hja, kaj ste pa pričakovali?! Kako in zakaj naj bodo 50-letni dedci enaki, kot so bili pri dvajsetih?! Kot da jim ne bi pustili odrasti! V resnici niso šli na koncert Guns N' Roses, ampak nostalgično podoživet svoje najstniške dni. In ker nič več ni tako, kot je bilo ...

Nostalgija poganja velik del glasbene industrije, predvsem koncertne in festivalske - največ so letos na terenu poleg Guns N' Roses zaslužili U2 (s turnejo, posvečeno 30-letnici albuma Joshua Tree), Coldplay, Bruce Springsteen, Metallica ... Čeprav smo bili priča pravi hiperprodukciji nove glasbe v vseh žanrih. Izšlo je nešteto albumov in skladb, ugledne revije sestavljajo lestvice najboljših, a se med sabo tako razlikujejo, da si ne moreš več sestaviti celovite slike o sceni. Pa niso krivi mediji, to so preprosto posledice internetizacije glasbe, ki je prinesla neobvladljivo razpršenost. Velika večina glasbenikov ne doseže širših mas, da bi jih poznali vsi, kot smo nekoč stare zvezde. Razen na ameriškem trgu, kjer je glasbena industrija marketinško še vedno tako agresivna, da z nekaterimi izvajalci, kot so Taylor Swift, Katy Perry in četa raznih hiphoperjev, še dosega milijonske čudeže.

Nekateri celo tarnajo, da ni več dobre glasbe. Dobre glasbe je veliko, le verjetnost, da doseže večje mainstream mase, je pri tej hiperprodukciji, internetni razpršenosti in potrošniškem odnosu do glasbe manjša. Meni je letos na primer kožo naježila skupina Wolf Alice z dvema diametralno nasprotnima skladbama: punkersko-destruktivno Yuk Foo in pop uspešnico Beautifully Unconventional. Všeč, zelo!