Tiskane izdaje
Radovan Hrast je bil eden najmlajših partizanov. Ko jih je spoznal, je imel končane tri razrede osnovne šole. Ko se je vojna začela, je bil z družino v vasi Bukovščica v Selški dolini. Oče, ki je bil učitelj in je znal nemško in italijansko, se je tedaj prijavil za učiteljsko mesto − in ga dobil v avstrijskem Lienzu.
»Tam je kupoval sanitetni material, cigarete in vse, kar je mogel, jaz pa sem se oblekel v uniformo Hitlerjevega mladinca in sem ta material v nahrbtniku in kovčku prinašal domov. V vagonu sem ga odložil na en konec, sam pa sem se usedel na drugi konec. In sem tudi orožje že ukradel med potjo! Rekel sem si: Če bodo gledali − ker je bila vedno vojaška vizita −, bi se naredil, da nič ne vem. Vsaj petkrat ali še večkrat sem tako prinesel ogromno materiala, tudi za bolnico Franjo.«
Ves navdušen nad tem, kako lahko pomaga in je koristen, jo je, kot pravi, v začetku leta 1943 prvič »pobrisal« med partizane. A ne za dolgo, saj jih je mama dobro poznala in je fanta hitro spravila nazaj domov. »Pob lahko doma veliko naredi, v partizanih pa zelo malo, ker je prenaporno,« se Radovan Hrast spominja njenih besed. A ni dolgo zdržal doma in se nato − kljub materinim ugovorom − še večkrat izmuznil v »akcijo«.
Ko je bilo konec vojne, je bil med Selco in Kranjem. »Ti občutki se ne dajo opisati, ženske in moški so iz skromne zaloge delili bonbone, čokolado, ki je dolgo nisem videl, imeli so vodo in limonado, prosili so nas, naj jemo in pijemo, bili smo čisto poljubljani ...« se Radovan Hrast, ki je o tem napisal tudi dve knjigi, spominja konca vojne pred 70 leti.
