Savin Jogan o vojni, ki je spremenila svet

Ko je Savin Jogan zapustil domači kraj, Rihenberk oziroma današnji Branik, je bil še deček, star šest let in pol. Danes doktor prava se še vedno spominja zgodbe, ki ga je tedaj, ko so morali zapustiti dom (s seboj so lahko vzeli 20 kilogramov prtljage na prebivalca in hrano za tri dni), najbolj pretresla: »Sovražniki so v večje poslopje, to je bil hotel Ličen, strpali tri nemočne bolnice in jih skupaj s člani družine, pa še z enim, ki je bil ilegalec Osvobodilne fronte, ki je pobegnil, pa so ga zajeli, zaprli v to stavbo in pred nami, pred našimi očmi, stavbo minirali in jo zažgali,« se turobnega dogodka spominja Jogan.

Kot pravi, je večina, zlasti starejših, tedaj slutila, da se ne bo nikoli vrnila in od 527 izseljenih v Nemčijo jih 47 ni nikoli prišlo nazaj. Njegovo družino so vrgli s tovornjaka v vasi Gorenjsko, verjetno zato, ker si z njo ne bi mogli kaj veliko pomagati, danes ocenjuje Jogan. »Bila je stara mati, ki je bila precej betežna, njen sin, ki je imel obe nogi zlomljeni v kolkih, in hči, to je naša mama, z dvema majhnima otrokoma. Pustili so nas ob cesti − da si pomagamo, kot vemo in znamo,« se spominja poti v begunstvo. In kaj so storili? Najprej so šli do neke družine, ki je sicer niso poznali, nato pa zatočišče poiskali pri sorodnikih v Spodnji Branici in nato v vasi Brje.

Tam je doživel veliko žalostnih zgodb. »Z bratom sva dobila konec septembra 1943 nalogo, da z vozom in volom peljeva del hrane in kmetijskih pridelkov partizanskim enotam v vas Štanjel na obrobju Krasa,« pripoveduje eno izmed njih Jogan. »Seveda sva se bala te poti, saj je nisva poznala. Slišalo se je streljanje, ker je ravno potekal spopad med partizani in italijanskimi enotami, in ko sva vstopala v vas, so mimo naju vozili voze z ranjenci in trupli. To je bilo zelo moreče, zlasti ker sva nekatere mrtve poznala.« 

Takšne zgodbe ostanejo v človeku dolgo, pravi Jogan, ki ga je na tej poti osebnih in družbenih premislekov še prav posebej prizadela upravna odločba, ki jo je dobil kot odgovor na prizadevanje, da mu podelijo status žrtve vojnega nasilja. »Na suhopravniški način je bilo v njej zapisano, da je sicer šlo za nasilje, a je trajalo premalo časa − trajati bi moralo vsaj tri mesece. Toda kaj − da bi me tri mesece zadrževali na tistem kamionu? Kot otrok sem 15 mesecev bil brez doma, brez sredstev za normalno življenje, brez šolanja ...« Zato se je že skoraj obrnil na Evropsko sodišče za človekove pravice, a so nato dopolnili zakonodajo, tako da ima danes priznan iskani status.

V času osvoboditve je bil Savin Jogan z družino v vasi Brje na Vipavskem; tedaj so se partizanske enote iz Trnovskega gozda približevale Trstu, ki je bil v tem času ravno osvobojen.