»Conchita Wurst razbija stereotipe«
Pogovor z dr. Boštjanom Mlakarjem o tem, s kakšnimi težavami se srečujejo ljudje, ki uporabljajo »drugačne spolne prakse«.
Odpri galerijo
Conchita Wurst. FOTO: Reuters/Yves Herman
Dr. Boštjan Mlakar je specialist abdominalne kirurgije v zasebni kliniki Zdrav splet, ki deluje v Mariboru in Ljubljani. Med drugim se ukvarja z zdravljenjem spolno prenosljivih bolezni, ki so pogoste tudi v skupini moških, ki imajo spolne odnose z moškimi (MSM). V pogovoru pojasnjuje, zakaj je razkritje Conchite Wurst, da je okužena z virusom HIV, pogumno dejanje in s kakšnimi težavami se srečujejo ljudje, ki uporabljajo »drugačne spolne prakse«. Brez dlake na jeziku spregovori o stigmi, ki je razširjena tudi med zdravstvenimi delavci.
Kako je mogoče, da se nekdo kot Conchita Wurst danes, pri vsej ozaveščenosti in načinih zaščite, okuži z virusom HIV?
Menim, da se vsak med nami lahko znajde v situaciji, ko se lahko okuži s HIV. Nikoli ne moremo predvideti vseh mogočih scenarijev za kateri koli del našega življenja. Zato je edino modro, da ne obsojamo in ne špekuliramo glede tega dejstva, ki ga je sporočila.
Gre za pogumno dejanje. Ona je oseba, ki je že z nastopom na Eurosongu pokazala, da je svet bolj raznolik, kot si večina predstavlja, spodbudila je k razmišljanju zunaj ustaljenih norm in okvirov. Z razkritjem, da je že dolga leta HIV pozitivna in povsem zdrava in za povrh še lepa, je spet premaknila meje v dojemanju mnogih, da HIV pomeni konec življenja in smrt. S tem, da se ni pustila izsiljevati, je pokazala vsem med nami, da se moramo znati postaviti zase in ne smemo pustiti, da se z nami manipulira. Verjamem, da bodo zdaj mnogi, ki se znajdejo v podobnih situacijah, ko jih nekdo izsiljuje in ustrahuje z razkritjem katere koli intimne podrobnosti iz njihovega življenja, zbrali pogum in se temu uprli. Izsiljevanje, ustrahovanje in manipulacije se dogajajo morda še bolj pogosto znotraj heteroseksualnih zvez, zato menim, da to razkritje ne bo dodatna stigma za populacijo LGBT.
Katere so, poleg virusa HIV, najpogostejše spolno prenosljive bolezni, ki ogrožajo MSM?
Najpogostejša je okužba s humanimi virusi papiloma (HPV), to velja tudi za heteroseksualne osebe. Navsezadnje se pri ženskah izvaja preventivni odvzem brisa materničnega vratu ravno zaradi tega virusa. Sledijo okužbe s hepatitisom B in gonorejo, klamidijo in sifilisom.
Ali je razlog za pogostost okužb v tveganih spolnih praksah, v premalo zaščite?
Vsak med nami se lahko okuži s kakšno spolno prenosljivo okužbo (SPO), tudi če seksa varno in tudi če je to njegov prvi spolni partner. Popolne zaščite namreč ni. Spomnim se 18-letnega dekleta, ki je dobilo obsežne kondilome (virusne bradavice) na spolovilu, pa je imelo spolne odnose samo z enim fantom. Kondom namreč ne prepreči popolnoma možnosti okužbe s virusom HPV, mošnje ne moremo spraviti v kondom! Sifilis in hepatitis B lahko dobimo že s poljubljanjem in podobno.
Katera populacija MSM je najbolj zdravstveno ogrožena?
Vsekakor tisti, ki niso sprejeli samega sebe, skrivajo svojo spolno usmerjenost in imajo anonimne spolne partnerje. Zaradi strahu pred razkritjem namreč zelo odlašajo, preden ob težavah obiščejo zdravnika, hkrati pa se redno ne testirajo za SPO. Druga skupina so HIV pozitivni MSM, tveganje za rak zadnjika je pri njih bistveno večje kot pri HIV negativnih, pa tudi nekatera zdravila za HIV imajo lahko stranske učinke na srčnožilni sistem in podobno.
Vodite kliniko Zdrav splet, kjer delujete tudi kot kirurg. Katere dejavnosti opravljate?
Zdravimo vse SPO, razen okužb s HIV in hepatitisa. Opravljamo tudi operacije zaradi sprememb, ki jih povzročajo virusi HPV, izvajamo preventivni odvzem brisa analnega kanala in pri tem sodelujemo z Infekcijsko kliniko, ki k nam pošilja svoje paciente.
Preventivni program Kemseks je namenjen zmanjševanju škode med MSM. Kako so spolne prakse, ki jih izvajajo, povezane z drogami, kakšno je pri tem tveganje?
Drog je veliko in pojavljajo se vedno nove, pravzaprav so obdobja, ko so nekatere bolj razširjene kot druge. Odvisno je tudi, ali gre za zabavo s plesom ali namensko organizirano seks druženje. Drogam je skupno to, da se ljudje sprostijo, si upajo več, lažje izživijo svoje fantazije, lažje premagajo negotovost in zmanjšano samopodobo. Tudi alkohol je droga, ki deloma spodbuja seksualno željo in dviguje pogum. Psihoaktivna snov GHB je problematična zaradi predoziranja in dejstva, da se kot voda brez okusa lahko primeša pijači, oseba zaspi in je omamljena, se ne more upirati in je lahko zlorabljena.
Ali ste zdravili tudi paciente, ki so bili zlorabljeni, poškodovani, da je bil potreben kirurški poseg?
Na srečo sem imel teh pacientov malo, do zdaj sem zdravil samo dve resni spolni poškodbi, ena je nastala nenamerno pri seksu med dvema moškima, bolj tragična pa je bila poškodba noseče ženski, ki jo je posilil partner.
Bi lahko iz vašega dela ocenili, kolikšen del MSM živi v monogamnih zvezah?
Teh podatkov nimamo, rekel bi, da manj kot polovica. Skupina MSM namreč zajema tudi moške, ki so v zvezah z ženskami in imajo ob tem še moške spolne partnerje. Tega je veliko več, kot si mislite. Pogosto so zveze med moškimi tudi odprte, saj mnogi moški seks dojemajo kot rekreacijo in sprostitev in lažje delijo partnerja kot ženske. Mladi moški imajo ogromno spolne energije in so tudi bolj navdušeni nad eksperimentiranjem vseh vrst. Vendar kemseksa, torej spolnosti pod vplivom drog, ne prakticirajo samo mladi do 30. leta.
Pred leti ste izdali dve leposlovni deli o tematiki MSM. S kakšnim namenom?
Kratke zgodbe brez nagobčnika in 70 odtenkov mavrične sta knjigi, ki ju opisujem kot literarni eksperiment preventivne medicine. Napisal sem ju med drugim zato, ker so klasični priročniki o spolno prenosljivih boleznih dolgočasni, saj navajajo suhoparna dejstva in jih tisti, ki bi informacije najbolj potrebovali, nikoli ne preberejo.
V mojih knjigah so zgodbe zelo »žmohtne«, namenoma na meji pornografije in erotike, zato jih večina ne more odložiti, dokler ne preberejo do konca. V vsaki zgodbi se eden od junakov okuži z eno SPO, ki je na koncu tudi na kratko predstavljena. K pisanju so me spodbudile neumnosti, ki sem jih poslušal ob prvem referendumu o družinskem zakoniku. Znanec mi je povedal, da je knjigo prebrala tudi 90-letna babica in mu na koncu dejala, da bi, če bi te zgodbe brala prej, na referendumu glasovala ZA. Knjige je izdalo društvo DIH in so bile del preventivnega programa. Naklada 1000 izvodov je pošla v manj kot letu dni.
Na eni izmed konferenc ste govorili tudi o stigmi, ne nazadnje med zdravniki. Kako pereč problem je to?
Spolna usmerjenost posameznika je samo ena izmed mnogih osebnih značilnosti posameznika in predvsem od zdravstvenih delavcev se pričakuje, da smo sposobni sprejemati vse oblike drugačnosti naših pacientov in da vse obravnavamo enako. Na konferenci sem govoril predvsem o tem, kako je ključno, da ljudi ne obsojamo, tudi če prakticirajo rizično spolnost, saj se bo s tem le še podaljšal čas od začetka težav do iskanja zdravstvene oskrbe, ne bo zaupanja, prikrivala se bodo dejstva, diagnostika se bo podaljšala in zdravljenje odložilo.
Vse to ima negativne posledice, ne le zdravstvene in psihosocialne, temveč tudi finančne. Medicina je še vedno naravnana zelo heteronormativno in v kurikulumu zdravstvenih šol in medicinskih fakultet je premalo ali skoraj nič izobraževanja o specifičnih potrebah in tveganjih, ki jim je izpostavljena populacija LGBT. Zdravstveni kader je zato premalo educiran že o tem, kako voditi pogovor s pacientom LGBT, ko sprašujemo intimne zadeve, ki pa so relevantne pri diagnostiki spolno prenosljivih okužb.
Kako je mogoče, da se nekdo kot Conchita Wurst danes, pri vsej ozaveščenosti in načinih zaščite, okuži z virusom HIV?
Menim, da se vsak med nami lahko znajde v situaciji, ko se lahko okuži s HIV. Nikoli ne moremo predvideti vseh mogočih scenarijev za kateri koli del našega življenja. Zato je edino modro, da ne obsojamo in ne špekuliramo glede tega dejstva, ki ga je sporočila.
Gre za pogumno dejanje. Ona je oseba, ki je že z nastopom na Eurosongu pokazala, da je svet bolj raznolik, kot si večina predstavlja, spodbudila je k razmišljanju zunaj ustaljenih norm in okvirov. Z razkritjem, da je že dolga leta HIV pozitivna in povsem zdrava in za povrh še lepa, je spet premaknila meje v dojemanju mnogih, da HIV pomeni konec življenja in smrt. S tem, da se ni pustila izsiljevati, je pokazala vsem med nami, da se moramo znati postaviti zase in ne smemo pustiti, da se z nami manipulira. Verjamem, da bodo zdaj mnogi, ki se znajdejo v podobnih situacijah, ko jih nekdo izsiljuje in ustrahuje z razkritjem katere koli intimne podrobnosti iz njihovega življenja, zbrali pogum in se temu uprli. Izsiljevanje, ustrahovanje in manipulacije se dogajajo morda še bolj pogosto znotraj heteroseksualnih zvez, zato menim, da to razkritje ne bo dodatna stigma za populacijo LGBT.
Katere so, poleg virusa HIV, najpogostejše spolno prenosljive bolezni, ki ogrožajo MSM?
Najpogostejša je okužba s humanimi virusi papiloma (HPV), to velja tudi za heteroseksualne osebe. Navsezadnje se pri ženskah izvaja preventivni odvzem brisa materničnega vratu ravno zaradi tega virusa. Sledijo okužbe s hepatitisom B in gonorejo, klamidijo in sifilisom.
Ali je razlog za pogostost okužb v tveganih spolnih praksah, v premalo zaščite?
Vsak med nami se lahko okuži s kakšno spolno prenosljivo okužbo (SPO), tudi če seksa varno in tudi če je to njegov prvi spolni partner. Popolne zaščite namreč ni. Spomnim se 18-letnega dekleta, ki je dobilo obsežne kondilome (virusne bradavice) na spolovilu, pa je imelo spolne odnose samo z enim fantom. Kondom namreč ne prepreči popolnoma možnosti okužbe s virusom HPV, mošnje ne moremo spraviti v kondom! Sifilis in hepatitis B lahko dobimo že s poljubljanjem in podobno.
Katera populacija MSM je najbolj zdravstveno ogrožena?
Vsekakor tisti, ki niso sprejeli samega sebe, skrivajo svojo spolno usmerjenost in imajo anonimne spolne partnerje. Zaradi strahu pred razkritjem namreč zelo odlašajo, preden ob težavah obiščejo zdravnika, hkrati pa se redno ne testirajo za SPO. Druga skupina so HIV pozitivni MSM, tveganje za rak zadnjika je pri njih bistveno večje kot pri HIV negativnih, pa tudi nekatera zdravila za HIV imajo lahko stranske učinke na srčnožilni sistem in podobno.
Vodite kliniko Zdrav splet, kjer delujete tudi kot kirurg. Katere dejavnosti opravljate?
Zdravimo vse SPO, razen okužb s HIV in hepatitisa. Opravljamo tudi operacije zaradi sprememb, ki jih povzročajo virusi HPV, izvajamo preventivni odvzem brisa analnega kanala in pri tem sodelujemo z Infekcijsko kliniko, ki k nam pošilja svoje paciente.
Preventivni program Kemseks je namenjen zmanjševanju škode med MSM. Kako so spolne prakse, ki jih izvajajo, povezane z drogami, kakšno je pri tem tveganje?
Drog je veliko in pojavljajo se vedno nove, pravzaprav so obdobja, ko so nekatere bolj razširjene kot druge. Odvisno je tudi, ali gre za zabavo s plesom ali namensko organizirano seks druženje. Drogam je skupno to, da se ljudje sprostijo, si upajo več, lažje izživijo svoje fantazije, lažje premagajo negotovost in zmanjšano samopodobo. Tudi alkohol je droga, ki deloma spodbuja seksualno željo in dviguje pogum. Psihoaktivna snov GHB je problematična zaradi predoziranja in dejstva, da se kot voda brez okusa lahko primeša pijači, oseba zaspi in je omamljena, se ne more upirati in je lahko zlorabljena.
Ali ste zdravili tudi paciente, ki so bili zlorabljeni, poškodovani, da je bil potreben kirurški poseg?
Na srečo sem imel teh pacientov malo, do zdaj sem zdravil samo dve resni spolni poškodbi, ena je nastala nenamerno pri seksu med dvema moškima, bolj tragična pa je bila poškodba noseče ženski, ki jo je posilil partner.
Bi lahko iz vašega dela ocenili, kolikšen del MSM živi v monogamnih zvezah?
Teh podatkov nimamo, rekel bi, da manj kot polovica. Skupina MSM namreč zajema tudi moške, ki so v zvezah z ženskami in imajo ob tem še moške spolne partnerje. Tega je veliko več, kot si mislite. Pogosto so zveze med moškimi tudi odprte, saj mnogi moški seks dojemajo kot rekreacijo in sprostitev in lažje delijo partnerja kot ženske. Mladi moški imajo ogromno spolne energije in so tudi bolj navdušeni nad eksperimentiranjem vseh vrst. Vendar kemseksa, torej spolnosti pod vplivom drog, ne prakticirajo samo mladi do 30. leta.
Pred leti ste izdali dve leposlovni deli o tematiki MSM. S kakšnim namenom?
Kratke zgodbe brez nagobčnika in 70 odtenkov mavrične sta knjigi, ki ju opisujem kot literarni eksperiment preventivne medicine. Napisal sem ju med drugim zato, ker so klasični priročniki o spolno prenosljivih boleznih dolgočasni, saj navajajo suhoparna dejstva in jih tisti, ki bi informacije najbolj potrebovali, nikoli ne preberejo.
V mojih knjigah so zgodbe zelo »žmohtne«, namenoma na meji pornografije in erotike, zato jih večina ne more odložiti, dokler ne preberejo do konca. V vsaki zgodbi se eden od junakov okuži z eno SPO, ki je na koncu tudi na kratko predstavljena. K pisanju so me spodbudile neumnosti, ki sem jih poslušal ob prvem referendumu o družinskem zakoniku. Znanec mi je povedal, da je knjigo prebrala tudi 90-letna babica in mu na koncu dejala, da bi, če bi te zgodbe brala prej, na referendumu glasovala ZA. Knjige je izdalo društvo DIH in so bile del preventivnega programa. Naklada 1000 izvodov je pošla v manj kot letu dni.
Na eni izmed konferenc ste govorili tudi o stigmi, ne nazadnje med zdravniki. Kako pereč problem je to?
Spolna usmerjenost posameznika je samo ena izmed mnogih osebnih značilnosti posameznika in predvsem od zdravstvenih delavcev se pričakuje, da smo sposobni sprejemati vse oblike drugačnosti naših pacientov in da vse obravnavamo enako. Na konferenci sem govoril predvsem o tem, kako je ključno, da ljudi ne obsojamo, tudi če prakticirajo rizično spolnost, saj se bo s tem le še podaljšal čas od začetka težav do iskanja zdravstvene oskrbe, ne bo zaupanja, prikrivala se bodo dejstva, diagnostika se bo podaljšala in zdravljenje odložilo.
Vse to ima negativne posledice, ne le zdravstvene in psihosocialne, temveč tudi finančne. Medicina je še vedno naravnana zelo heteronormativno in v kurikulumu zdravstvenih šol in medicinskih fakultet je premalo ali skoraj nič izobraževanja o specifičnih potrebah in tveganjih, ki jim je izpostavljena populacija LGBT. Zdravstveni kader je zato premalo educiran že o tem, kako voditi pogovor s pacientom LGBT, ko sprašujemo intimne zadeve, ki pa so relevantne pri diagnostiki spolno prenosljivih okužb.
