Dvajset Golic za deset kilometrov
Matej Banovšek je profesionalni harmonikar in rekreativni tekač. Dejavnosti bo združil in med igranjem frajtonarice pretekel konjiški maraton.
Odpri galerijo
Pripravljal se bo kot za olimpijske igre. FOTO: Grega Kališnik
Ste sposobni preteči deset kilometrov? Znate žgati na frajtonarico? Če znate, obvladate Golico? Če so vsi trije odgovori pritrdilni, jih seštejte in se postavite ob bok 32-letnemu Mateju Banovšku iz Zeč pri Slovenskih Konjicah. Je glasbenik, s sestro in še četverico imajo ansambel njegovega priimka. Matej obvlada harmoniko in bobne, ampak tokrat se je glasbeni ritem odločil združiti s koračnim in dihalnim.
Na konjiškem maratonu, teku na 10 kilometrov, namerava nastopiti obtežen s harmoniko in neprestano igrati Golico. Pa si za hip od tega še odpočijmo.
»Harmoniko igram 26 let, 12 let imam svojo glasbeno šolo.« Nekoč svetovni podprvak v harmoniki pove, da s skupino ves čas špilajo, doma in v tujini. In bobni? »V srednji šoli smo imeli bend, bili smo metalci.« Stillborn, nastopili tudi na Rock Otočcu.
Zdaj se ima za narodnozabavnega rokerja, »vsaka zvrst ima dobro in slabo glasbo, skoraj vsaka dobra glasba me pritegne«. In tek? »Tečem pet let, vsako leto grem približno dvakrat na polmaraton, igram tudi tenis.« Za kaj več ni časa, »saj vsak vikend igramo«,
Od kod pa tekaško-frajtonarska ideja? Eden od učencev mu je nekoč rekel: »Ti bi moral s harmoniko laufati,« in Matej je takoj poskusil. Nepoškodovan. Namenil se je že lani, vendar se ni izšlo, potem pa so ga iz Konjiških novic, organizatorjev maratona, sami poklicali, kako kaže letos. Ni šlo drugače, kot da se je odločil, za deset kilometrov teka od Konjic do Zreč in nazaj, po asfaltu. Zadnjo nedeljo v septembru.
Diatonična harmonika tehta približno sedem kilogramov – klavirska, slišim, dvakrat toliko, a ima pas –, torej si marsikdo lahko predstavlja, kaj pomeni tek s takšno pezo. In to ne nahrbtno, pač pa spredaj. Ko sem kolegom omenil, s kom se bom pogovarjal, mi nihče ni verjel, da je kaj takega mogoče, skoraj prepričani so bili, da bo tekač goljufal. Matej mi pritrdi, da obstajajo harmonike, v katerih je predvajalnik, vstaviš muziko »in glumiš, da igraš«. Če bi sam to počel, se strinjava, bi bil to absolutni glasbeno-tekaški doping.
Play back harmonika.
Tekaška harmonika bo prilagojena izzivu, izdelali mu bodo posebne naramnice, kot nekakšna majica bo, sedem kil si bo tekač oblekel. Za fiksacijo.
Ob štartnem znaku bo začel igrati Golico. Skladba je dolga približno dve minuti štirideset, petdeset, »moj cilj je, da progo pretečem v manj kot uri«, torej bo Golico predrgnil vsaj 20-krat. Zaveda se, da se bodo napake v igranje lahko prikradle, se bo torej ob vsaki vrnil na štart? »Ne, to ne, obljubljam pa, da pavze ne bo, niti za trenutek.« Niti za hip med približno 10.000 koraki. In padel, zagotavlja, ne bo.
Malo bolj športno, naj rezultat na deset kilometrov ima Matej približno 40, za dušo pa 50 minut.
Trapasto vprašanje: zakaj bo šel v tekaški korak prav z Golico? »To je himna muzikantov, ima tempo, je naj tempomat.« Matej zbira tudi tekaško ekipo, ki ga bo spremljala brez inštrumentov, zbirali bodo denar za otroke društva Sonček, otroke s cerebralno paraliz, za terapevtsko kolonijo prihodnje leto.
Za dodatno energijo Mateju bo vsakih nekaj kilometrov skrbela skupina harmonikarjev. Upam, da ne bo igrala kake žalostne in tekača vrgla iz ročnega ritma.
In kako znanci, ljudje, vidijo njegov načrt? »Večini je ful zanimivo, nepredstavljivo.« Resnici na ljubo, tudi meni, pa ne, ker mi Golica ne bi šla v uho. Poleg tega je projekt razvpit in Matej ga jemlje sila resno.
Težave na progi? »Najbolj me skrbi dež, harmoniko bo treba zaščititi.« Maratonika, harmonika za maraton, »bo netipična, a izdelana absolutno po standardih«.
Ob običajnem teku si pomagaš z rokami, tu pa »roke ne bodo imele svoje funkcije, vse bo na nogah«. In, se strinjava, treba bo uskladiti tempo teka in Golice, tek na V dolini tihi si težko predstavljamo, kajne.
»Če prvo polovico pretečem, sem zmagal,« je optimist Banovšek, ker gre prvih pet kilometrov do Zreč navzgor. Imel bo podporo, »kot je še ni bilo«. Upa tudi na čim več sponzorjev, ki bi prispevali denar za Sončkove otroke.
Resen glasbenik tudi sicer ni zabušant, zaradi maratona pa Mateja prihodnje mesece čaka huda disciplina, »kot priprava na olimpijske igre, felerja si ne smem privoščiti. Zdrav ne bom odnehal. Če se sfiži, pa bom projekt speljal prihodnje leto.« Ne nazadnje, tolaži oziroma opogumlja ga dejstvo, da je nekoč radenskih 21 kilometrov pretekel s 13-kilogramskim bremenom. Natančneje, bil je toliko težji, kot je zdaj.
Za zdaj samo teče, si morda ob tem prepeva, to sem ga pozabil vprašati. Dva meseca prej bo začel švicati z utežmi, zadnje tri tedne pa bo vadil s harmoniko.
Na konjiškem maratonu, teku na 10 kilometrov, namerava nastopiti obtežen s harmoniko in neprestano igrati Golico. Pa si za hip od tega še odpočijmo.
»Harmoniko igram 26 let, 12 let imam svojo glasbeno šolo.« Nekoč svetovni podprvak v harmoniki pove, da s skupino ves čas špilajo, doma in v tujini. In bobni? »V srednji šoli smo imeli bend, bili smo metalci.« Stillborn, nastopili tudi na Rock Otočcu.
Zdaj se ima za narodnozabavnega rokerja, »vsaka zvrst ima dobro in slabo glasbo, skoraj vsaka dobra glasba me pritegne«. In tek? »Tečem pet let, vsako leto grem približno dvakrat na polmaraton, igram tudi tenis.« Za kaj več ni časa, »saj vsak vikend igramo«,
Od kod pa tekaško-frajtonarska ideja? Eden od učencev mu je nekoč rekel: »Ti bi moral s harmoniko laufati,« in Matej je takoj poskusil. Nepoškodovan. Namenil se je že lani, vendar se ni izšlo, potem pa so ga iz Konjiških novic, organizatorjev maratona, sami poklicali, kako kaže letos. Ni šlo drugače, kot da se je odločil, za deset kilometrov teka od Konjic do Zreč in nazaj, po asfaltu. Zadnjo nedeljo v septembru.
Naramno
Diatonična harmonika tehta približno sedem kilogramov – klavirska, slišim, dvakrat toliko, a ima pas –, torej si marsikdo lahko predstavlja, kaj pomeni tek s takšno pezo. In to ne nahrbtno, pač pa spredaj. Ko sem kolegom omenil, s kom se bom pogovarjal, mi nihče ni verjel, da je kaj takega mogoče, skoraj prepričani so bili, da bo tekač goljufal. Matej mi pritrdi, da obstajajo harmonike, v katerih je predvajalnik, vstaviš muziko »in glumiš, da igraš«. Če bi sam to počel, se strinjava, bi bil to absolutni glasbeno-tekaški doping.
Play back harmonika.
Rekviziti neobičajnega maratonca. FOTO:Grega Kališnik
Tekaška harmonika bo prilagojena izzivu, izdelali mu bodo posebne naramnice, kot nekakšna majica bo, sedem kil si bo tekač oblekel. Za fiksacijo.
Ob štartnem znaku bo začel igrati Golico. Skladba je dolga približno dve minuti štirideset, petdeset, »moj cilj je, da progo pretečem v manj kot uri«, torej bo Golico predrgnil vsaj 20-krat. Zaveda se, da se bodo napake v igranje lahko prikradle, se bo torej ob vsaki vrnil na štart? »Ne, to ne, obljubljam pa, da pavze ne bo, niti za trenutek.« Niti za hip med približno 10.000 koraki. In padel, zagotavlja, ne bo.
Malo bolj športno, naj rezultat na deset kilometrov ima Matej približno 40, za dušo pa 50 minut.
Trapasto vprašanje: zakaj bo šel v tekaški korak prav z Golico? »To je himna muzikantov, ima tempo, je naj tempomat.« Matej zbira tudi tekaško ekipo, ki ga bo spremljala brez inštrumentov, zbirali bodo denar za otroke društva Sonček, otroke s cerebralno paraliz, za terapevtsko kolonijo prihodnje leto.
Dež ogroža harmoniko
Za dodatno energijo Mateju bo vsakih nekaj kilometrov skrbela skupina harmonikarjev. Upam, da ne bo igrala kake žalostne in tekača vrgla iz ročnega ritma.
In kako znanci, ljudje, vidijo njegov načrt? »Večini je ful zanimivo, nepredstavljivo.« Resnici na ljubo, tudi meni, pa ne, ker mi Golica ne bi šla v uho. Poleg tega je projekt razvpit in Matej ga jemlje sila resno.
Težave na progi? »Najbolj me skrbi dež, harmoniko bo treba zaščititi.« Maratonika, harmonika za maraton, »bo netipična, a izdelana absolutno po standardih«.
Matej s sedmimi kilogrami muzike. FOTO: Grega Kališnik
Išče tudi sponzorje
Matej s sedmimi kilogrami muzike. FOTO: Grega Kališnik
Ob običajnem teku si pomagaš z rokami, tu pa »roke ne bodo imele svoje funkcije, vse bo na nogah«. In, se strinjava, treba bo uskladiti tempo teka in Golice, tek na V dolini tihi si težko predstavljamo, kajne.
»Če prvo polovico pretečem, sem zmagal,« je optimist Banovšek, ker gre prvih pet kilometrov do Zreč navzgor. Imel bo podporo, »kot je še ni bilo«. Upa tudi na čim več sponzorjev, ki bi prispevali denar za Sončkove otroke.
Matejev cilj je, da progo preteče v manj kot uri, torej bo Golico predrgnil vsaj 20-krat.
Resen glasbenik tudi sicer ni zabušant, zaradi maratona pa Mateja prihodnje mesece čaka huda disciplina, »kot priprava na olimpijske igre, felerja si ne smem privoščiti. Zdrav ne bom odnehal. Če se sfiži, pa bom projekt speljal prihodnje leto.« Ne nazadnje, tolaži oziroma opogumlja ga dejstvo, da je nekoč radenskih 21 kilometrov pretekel s 13-kilogramskim bremenom. Natančneje, bil je toliko težji, kot je zdaj.
Za zdaj samo teče, si morda ob tem prepeva, to sem ga pozabil vprašati. Dva meseca prej bo začel švicati z utežmi, zadnje tri tedne pa bo vadil s harmoniko.
