Nategni me
Večina mojih vrstnikov iz Maribora govori ali vsaj malo razume nemško. Pa ne skočiti v zrak, da gre za odmev druge svetovne vojne ali dojemljive gene kolaboracije. Ne, zadeva je bistveno bolj preprosta, namesto dolgočasne TV Ljubljana so naše televizijske antene visele proti zahodu in nas zabavale z barvitim in razgibanim otroškim in mladinskim programom avstrijske televizije ORF. Dečki smo bili zaljubljeni v vzgojiteljico Bernadette iz oddaje Am Dam Des, ki v prečudovitih osemdesetih prav zares ni potrebovala modrca. Pozneje nas je navduševala Bonny v kultni seriji Night Rider, v kateri je avtomobil Kit govoril z istim glasom kot najbolj priljubljeni vesoljec Alf. Nul Problemo.
Poglavje zase so bile nemške reklame. Toliko novega, toliko nenavadnega, toliko boljšega.
Prva neobičajna stvar je bila, da so bile njihove cene čudne. Vse je bilo 99 ali pa 89, nikoli se ni končalo na celo število, da bi lahko normalno izračunal, koliko te bo kaj stalo. Vedno ta presneti ničvredni drobiž. Lokalni obrtniki, ki so imeli izkaznico in so lahko kupovali vedra riža v Metroju v Gradcu, so povedali, da je to neke vrste finta, saj tako kupec nima pravega občutka, koliko bo zapravil, vse se mu zdi ceneje, kot je v resnici. V bistvu te nategnejo. To se mi je zdelo sila prebrisano, občudoval sem jih.
Druga stvar. Preprosto nisem mogel verjeti, kako neverjetno kakovostna čistila se prodajajo v Avstriji. Medtem ko je moja mama morala nositi bombažne rokavice, ker ji je domač cet razžrl kožo na rokah, so v reklamah na ORF preprosto potegnili s krpo čez mizo in prav vsa umazanija je izginila. Z lahkoto so drseli čez ploščice v kopalnici, da ne začnem o zobnih ščetkah, ki so se vdajale paradižnikom in neverjetnim zobnim pastam, ki so rumene zobe spremenile v bisere. Kakšno srečo so šele imela dekleta, avstrijski vložki so vpijali do desetkrat več tiste modre tekočine kot običajni bombažni. Lahkotno so skakljale v čevljih iz blaga in se smejale, ker je bilo vse suho in ni premočilo krila. Avstrijske čokolade so bile sestavljene iz samih vitaminov in mleka, praktično zdrave. Prodajali so rumove kroglice, ki so se, preden so jih zapakirali, kotalile med prsmi posončene jedre mulatke na tropskem otoku, avstrijske mačke pa so jedle tako slastno hrano iz konzerve, da so jo postregli s šopkom peteršilja. In kako mehko je bilo njihovo perilo, plišaste igrače so skakale iz omar na kupe posteljnine in mežikale v pomladansko sonce.
Dolgo je ta imenitni svet ostal nedosegljiv, ujet v katodni cevi televizorja, vse dokler ni slavnostno prišla tranzicija in začela polniti police trgovin z vsemi dobrinami zahoda, naša stanovanja pa s tupperware plastiko, zepter posodami, piramidnimi shemami in čaji za hujšanje ter tabletami proti plešavosti. Še zdaj znam na pamet prvo slovensko reklamo za vložke, tisto nesrečnico, ki je šla v Savudrijo v šolo v naravi in so jo navadni vložki pustili na cedilu. Domača inteligenca je kmalu povrgla prve mojstre oglaševanja, ki so objeli devetindevetdesetke in vse druge zvijače, kako pripraviti ljudi do tega, da zapravljajo svoje imetje, zdravje in srečo za stvari, ki jih ne potrebujejo. In če nas kje še posebej dobro nategnejo, smo jim hvaležni. Častimo jih kot polbogove, ne znamo si predstavljati, da bi obstajala količina denarja, s katero bi lahko poplačali njihov prispevek k družbi. Kadar si priredijo slavje oglaševanja, smo vsi radostni. To so naši fantje, oni nas poznajo, presneto, dobri so, ker vedo, na kaj trzamo. Le z njimi lahko pridemo do vrhunca. In če detergent ne pobriše mize z enim potegom, če kri premoči hlačke, če lasje še kar odpadajo, če madeži vztrajajo in če moški sprej ne privlači vsake punce, ki stopi mimo, smo si povsem sami krivi. To smo si zaslužili, še več bi morali plačati, ker smo si drznili pričakovati, da smo vredni. Čeprav, tiste rumove kroglice ...
