Od avta brez goriva do svetovnega rekorda
Ko sem pred desetimi leti prvič v živo videl Joshuo Cheptegeija, nisem vedel, da gledam bodočega svetovnega rekorderja. Takrat tega ni mogel vedeti nihče. Bilo je na mladinskem svetovnem prvenstvu v Eugenu, Cheptegei je slavil v teku na 10.000 metrov, a v globalnem merilu njegov rezultat ni bil nič posebnega. Še najbolj mi je padlo v oči, da ni zmagal Etiopijec ali Kenijec, kot se praviloma dogaja v tekih na dolge proge, ampak Ugandčan.
Ko sem pred mesecem dni drugič videl Joshuo Cheptegeija, nisem vedel, da za sosednjo mizo obeduje aktualni svetovni rekorder. Tokrat bi lahko vedel. Bilo je v ugandskem mestu Kapchorwa, v restavraciji turističnega kompleksa Home of Friends z bržčas najbolj okusno zahodnjaško hrano v vzhodnem delu Ugande. Nizozemec Daan Oxener, lastnik in idejni vodja Home of Friends, je velik navdušenec nad športnimi in drugimi aktivnimi oblikami dopustovanja. V tem duhu je zasnoval turistično ponudbo, hkrati pa poskrbel za zelo visoke standarde bivanja in postrežbe, kar bolj kot pustolovščin željne turiste privablja premožne domačine. Home of Friends je torej rajsko posestvo, na katerem bi lahko posneli tv-serijo z naslovom Crazy Rich Africans, zato sem sprva komaj zaznal skupino elegantno oblečenih moških, ki je sedla za sosednjo mizo, več kot očitno odločena, da predebatira kdo ve kakšen biznis.
Eden izmed poslovnežev je vstal od mize in se sprehodil po dvorišču. Njegova modra obleka se je lesketala na soncu, prav tako rjavi čevlji, ki so se barvno ujemali s pasom, na beli srajci pa je bilo mogoče opaziti skoraj prozorne srebrnkaste črte. Obstopila sta ga dva turista in ga prosila, ali se lahko slikata z njim. Brez najmanjšega znaka presenečenja ali vzhičenosti je privolil in šele takrat sem opazil, da je njegovo levo uho nenavadne oblike, kot bi bil nekdo odrezal spodnjo polovico. Dovoljkrat sem gledal prenose velikih atletskih tekmovanj, da mi je bilo takoj jasno, da je to Cheptegeijevo uho. Pozneje sem izvedel, da je Home of Friends njegova stalna lokacija za poslovne oziroma dobrodelne sestanke. »V Keniji in Etiopiji je toliko uspešnih tekačev, da se prošnje za finančno pomoč porazdelijo. V Kapchorwi pa je tako rekoč samo on. Je zelo odprte narave, zato vsi navalijo nanj. To je po eni strani lepo, saj lahko pomaga pri razvoju domačega okolja, po drugi strani pa bi takrat moral počivati,« mi je v intervjuju, ki ga boste lahko brali v prihodnji številki Nedela, povedal njegov zastopnik Jurrie van der Velden.
Skrivnosti uspeha
Kadarkoli se v kateremkoli športu pojavi izstopajoč posameznik, se pojavijo tudi špekulacije in nadvse resne analize, zakaj tako izstopa. Strokovnjaki in laiki se sprašujejo vse živo: od tega, kako šampion trenira, do tega, kako razmišlja, kje je odraščal, s kom se druži, kako preživlja prosti čas … Kadar močno izstopa skupina športnikov z razmeroma majhnega geografskega območja, je vpliv okolja še toliko bolj pod drobnogledom. Morda najboljši primer je okolica kenijskega mesta Iten, ki velja za pravo tovarno svetovnih rekorderjev in olimpijskih prvakov v tekih na dolge proge. Iten leži na 2400 metrih nadmorske višine, zaradi česar človekovo telo sprejme manj kisika, kar na koncu privede do boljše vzdržljivosti. Temperature so vseskozi primerne za tek na prostem. Domačini odraščajo v zahtevnih okoliščinah, ki prav tako spodbujajo razvoj fizične vzdržljivosti. Jedo preprosto hrano, bogato z ogljikovimi hidrati. Ena bolj kontroverznih tez pravi, da so ravno prav revni. Dovolj revni, da jim tek predstavlja pot do višjega življenjskega standarda, a spet ne toliko, da bi lakota zavirala njihov telesni razvoj.
Okolica Kapchorwe premore vse, kar premore Iten: visoko nadmorsko višino, ugodne temperature in zahtevne, a ne prezahtevne bivanjske razmere. Mesti sta oddaljeni dvesto kilometrov. Iten leži na vzhodni, Kapchorwa pa na zahodni strani 4321 metrov visokega Mount Elgona, najstarejšega afriškega vulkana. Britanci so skozi to prostrano in gorato območje zarisali mejo med Kenijo in Ugando, a ljudje na obeh straneh meje so si gensko precej blizu, vsi so del kalenjinske etnične skupine.
Kljub vsem podobnostim so Ugandčani dolgo veljali za atletske eksote. To se je začelo spreminjati šele pred poldrugim desetletjem, ko je zdajšnji Cheptegeijev zastopnik van der Velden s pomočjo domače atletske zveze začel vzpostavljati sistem, ki mladim fantom in dekletom omogoča osnovne razmere za atletski trening. Rezultati so sledili; število olimpijskih kolajn je zelo zgovoren podatek. Uganda do leta 2012, ko je Stephen Kiprotich zmagal v maratonu, v tekih na dolge proge ni osvojila niti ene, na zadnjih olimpijskih igrah v Tokiu pa kar štiri, od tega dve zlati. V kvantitativnem pogledu se še danes ne more kosati z Etiopijo in Kenijo. Victor Kiplangat, najhitrejši ugandski maratonec, je na lanski lestvici najboljših izidov zasedel 72. mesto. Pred njim je bilo petindvajset Etiopijcev in sedemindvajset Kenijcev. A kaj ko je ravno ta Kiplangat zmagal na svetovnem prvenstvu. Če temu prištejemo še svetovna rekorda na 5000 in 10.000 metrov, ki ju je leta 2020 postavil Cheptegei, in svetovni rekord v polmaratonu, ki ga je leto zatem odtekel Jacob Kiplimo, je jasno, da je Uganda postala tekaška velesila.
Gozd ljudem
Cheptegei in Kiplimo imata skupnega prapradeda. Kot večina vrhunskih ugandskih tekačev sta odraščala v okolišu Kween, kjer živi ljudstvo Mosopisiek. »Do šole sem imel šestnajst kilometrov. Do tržnice deset navzdol. In nato se je bilo treba vrniti domov. Če sem prinesel tisoč šilingov (danes 25 evrskih centov), smo bili veseli,« je pripovedoval David Mande, vodič, lokalni politik, med drugim pa tudi Cheptegeijev mrzli bratranec. »Tukaj smo vsi v sorodu. Povsem mogoče je, da bomo srečali Kiplangatovega strica ali babico Peruth Chemutai (olimpijska prvakinja v teku na 3000 metrov z ovirami, op. p.),« se je zasmejal in pristavil, da želi imeti dvanajst otrok. »Srečen bom, če vsaj enemu uspe v teku. Geni so očitno dobri.«
Mosopisiek je manjšinsko ljudstvo, ki ga sestavlja približno 15.000 ljudi, ki se kot uradne osebe lahko registrirajo samo pod imenom svojih številnejših sosedov, ljudstva Sebei. Vlada v Kampali jih namreč sploh ne priznava. Do leta 1993 so živeli v gozdovih, ki rastejo tudi nad 3000 metri nadmorske višine, nato pa so se morali preseliti nižje, saj so gozdovi postali del narodnega parka Elgon. Ugandska revija Adventure Tourism je poročala, da so vsi najboljši tekači s tega območja povezani s štirimi izmed 37 klanov, ki sestavljajo ljudstvo Mosopisiek. Prav ti štirje klani naj bi v preteklosti poseljevali najvišje ležeča območja, zato so domačini prepričani, da bi morala država vrniti gozd ljudem, če se želijo politiki še naprej hvaliti z uspehi domačih športnikov.
Naslednja sestavina ugandskih tekaških uspehov je lokalna prehrana. Ljudje, ki živijo na pobočjih Mount Elgona, morda niso premožni, a lačni prav gotovo niso. Rodovitna vulkanska prst in obilica deževja sta zagotovilo, da »zemlja obrodi 365 dni na leto«, pravi David, medtem ko njegova žena postreže zvrhan krožnik pečenega krompirja in poša, ki bi bil na slovenskem jedilniku še najbližje polenti. V Keniji tej jedi rečejo ugali in večkrat je bilo mogoče slišati govorice, da se je Cheptegei po pol leta treninga v kenijskem Kaptagatu vrnil domov, ker tamkajšnji ugali ni bil tako dober kot mamin pošo.
Obilne porcije ogljikovih hidratov so vselej oplemenitene z lokalno pridelano zelenjavo, še zlasti z različnimi vrstami špinače. Mleko pijejo nepasterizirano in verjamejo, da s tem krepijo imunski sistem. Meso je na krožnikih bolj poredko, zato večino beljakovin dobijo iz fižola in listov zelenih banan za kuhanje.
Dva svetova
Moram priznati: zgodbice, da so Jamajčani tako hitri zaradi korena rastline jam ter da so Ugandčani tako vzdržljivi zaradi poša in visokogorskih špinač, se mi zdijo zanimive in poučne, a ne najbolj kredibilne. In vsekakor pomanjkljive. Precej pomembnejši dejavnik se mi zdi življenjski slog, ki temelji na gibanju. Še posebno v otroštvu.
Med sprehodom po hribih in dolinah, v katerih so odraščali najboljši tekači sveta, je mogoče srečati na desetine otrok, ki se podijo gor in dol po klancih. Vsi so bosi in vsi ves čas v gibanju. V spomin se mi je najbolj vtisnila deklica, ki bi ji prisodil od šest do osem let. Navzdol po strmem pobočju je dirjala z najbolj elegantnim tekaškim korakom, ki se sploh ni spremenil, ko je s travnika pritekla na razorano njivo.
Kadar sem tekel, sem povsod srečeval njene vrstnike, ki so po razbrazdanih kolovozih tekli za zabavo in pred sabo s palico potiskali avtomobilsko gumo. Če se je le ponudila priložnost, so ubrali moj ritem in me vselej spremljali tako dolgo, da me je bilo že pošteno sram, ker so mi tako zlahka sledili. Kolena so dvigovali visoko in s prostimi rokami zamahovali enakomerno, kot da bi jih neviden trener vseskozi opominjal na tehniko teka. Ko se ob takšnih situacijah spomniš na prizore s slovenskih ulic, pa tudi športnih igrišč, se ti zazdi, da na Zemlji obstajata dva svetova: naš, statičen, okoren, načrtovan, in njihov, dinamičen, ritmičen, spontan, gibljiv. Zavedam se, da se zatekam h grobemu posploševanju, a po drugi strani je bil ta občutek v nekem trenutku tako resničen in močan, da ga ne morem prezreti; kakorkoli obračamo, gibanje je bolj opazno kot prehrana.
Ugandski NUK 2
Nadvse opazen je tudi relief. Mount Elgon ne »raste« tako kot večina slovenskih gora, na katere se je mogoče povzpeti brez omembe vrednih spustov. Mount Elgon je najprej masiv in šele nato gora oziroma vulkan. Masiv, ki se od daleč zdi enovita tvorba, pohajkovanje po njegovih pobočjih pa razkrije, da ga sestavljajo številne miniaturne vzpetine in doline. Morda bi spominjal na Haloze, če bi namesto polj in njiv zasadili vinograde.
V vsej Ugandi trenutno ni niti enega pravega, širšim množicam dostopnega atletskega stadiona. V Kampali ga prenavljajo zaradi nogometnega pokala narodov, ki prav zdaj poteka v Slonokoščeni obali, leta 2027 pa ga bodo skupaj gostile Uganda, Kenija, Tanzanija. Ugandski predsednik Yoweri Museveni, ki je na oblasti od leta 1986, je pred desetimi leti obljubil nov, sodoben atletski center v bližini Kapchorwe, ki zaradi birokratskih zapletov v ugandski tekaški skupnosti velja za nekaj podobnega kot NUK 2 v slovenski kulturniški srenji. Cheptegei je vmes že obupal in na lastno pest postavil štiristometrski krog s peščeno stezo, na katerem trenira s svojo ekipo.
Neobstoječa infrastruktura in teren, ki ne omogoča teka po ravnem, bi večino atletskih strokovnjakov odvrnila od misli na delo v takšnem okolju, a Cheptegeijev trener Addy Ruiter je prepričan, da so strmi klanci ena izmed skrivnosti ugandskega uspeha. »Zaradi valovitega terena atleti nikoli ne tečejo v istem ritmu, zato sprememba ritma na tekmi zanje ni poseben problem. Naše vadbeno okolje je tudi veliko bolj stresno za živčno-mišični sistem, ki po mojem mnenju ne dobi dovolj pozornosti v teoriji treninga,« je za spletno stran mednarodne atletske zveze dejal Nizozemec, ki trenira približno 35 ugandskih atletov.
Hrib za romantike
Zaradi pomanjkanja ravnin se številni tekači iz Kapchorwe vsak teden odpeljejo do slabo uro vožnje oddaljene planote na 1100 metrih nadmorske višine, kjer opravijo najzahtevnejše treninge. Pristop »treniraj nizko, spi visoko« je v svetu vzdržljivostnega športa izjemno priljubljen, saj športnikom omogoča, da trenirajo pri večjih hitrostih, hkrati pa uživajo večino koristi življenja na visoki nadmorski višini. Mnogi si pri tem pomagajo z višinskimi šotori ali celo višinskimi sobami, v katerih morajo prebiti vsaj deset ur na dan, v Kapchorwi pa so ta pristop, ki je na Zahodu predmet številnih akademskih raziskav, odkrili povsem spotoma. »Mislim, da v Keniji in Etiopiji nimajo ničesar podobnega. Lahko smo zelo srečni, da je planota tako blizu in da je povsem ravna,« pojasnjuje Cheptegei v promocijskem besedilu na spletni strani tekaške ekipe NN.
A domačine precej bolj kot planota vznemirja hrib Kapchelal, ki je za Cheptegeija in Kiplima menda zadnji test pred najpomembnejšimi tekmovanji. Če je planota za znanstvenike in trenerje, je Kapchelal za romantike in mistike, saj nasprotuje večini ustaljenih prepričanj o treningu teka na dolge proge.
Kapchelal je ena izmed neštetih vzpetin v srcu dežele ljudstva Mosopisiek. Vodič David ga ni mogel prehvaliti: Kapchelal je razlog, da je ugandski tekaški korak najbolj prožen, je razlog, da ugandski tekači najbolje finiširajo, je razlog, da znajo bolje trpeti od tekmecev … »Jacob Kiplimo je po njem tekel pred nekaj dnevi, jutri pa tekmuje v Valencii. Gotovo bo zmagal,« je pravilno predvideval David – Kiplimo je v Valencii slavil z rezultatom 26:48, kar ga na lestvici vseh časov uvršča na peto mesto.
Medtem ko je vodič pripovedoval o 250-metrskem klancu, po katerem se domači tekači podijo tik pred pomembnimi tekmami, sem si predstavljal položen kolovoz, ki omogoča tek v tekmovalnem ritmu. Teren, na katerem je mogoče zavrteti noge, kot temu rečemo v tekaškem žargonu. David je večkrat poudaril, da na Kapchelalu izvajajo pospeševanja, torej ponovitve tekov, ki se začnejo počasi, končajo pa v skoraj polnem sprintu.
In nato smo končno zagledali tako opevani hrib. Nikakor ni bil videti kot položna vzpetina, po kateri je mogoče zavrteti noge. Precej bolj je spominjal na doskočišče planiške velikanke. Od daleč se je zdelo, da se prostrani travnik skoraj navpično dviguje nad potočkom, ki si je utrl pot med dvema bregovoma. Ko smo prispeli do vznožja, sem se ozrl navzgor in travnik je bil še vedno videti strašljivo strm. Pred pol ure sem samozavestno napovedoval, da ga bom pretekel, »zgolj za občutek«, v tistem trenutku pa sem resno podvomil, ali je po takšnem terenu sploh mogoče teči. Kaj šele pospeševati. Kljub temu sem se ga lotil in na vrh prisopihal v minuti in šestintridesetih sekundah. »Zdaj pa še štirinajstkrat,« se mi je smejal David, »to je Cheptegeijev minimum.«
O psihologiji napora
Klanci so izjemno pogosta sestavina treninga tekačev na dolge proge po vsem svetu, a stroka se načeloma strinja, da se je velikim strminam smiselno izogniti, saj tek po takšnem terenu z vidika biomehanike nima veliko skupnega s tekom po ravnini. Če že, je strme klance najbolj smiselno vključiti v trening na začetku priprav kot nadomestilo ali dopolnilo treninga moči v telovadnici. A ko se začnejo bližati tekmovanja, zahtevnejši treningi načeloma potekajo v ritmu, ki je blizu tekmovalnemu.
V Evropi po klancih, kakršen je Kapchelal, tečejo zgolj gorski tekači. Tudi v Keniji niso najbolj navdušeni nad tovrstnimi strminami. Irski duhovnik in trener Colm O'Connell, ki že skoraj pol stoletja deluje v Itnu in velja za botra kenijskega teka, je nekoč dejal, da se mora tekač izogibati dvema rečema: težkim utežem in strmim klancem.
A po drugi strani je prav odsotnost dogmatičnosti eden največjih čarov treninga kateregakoli športa, kar je v intervjuju za naš časopis lepo opisal maratonski trener Renato Canova, v marsikaterem pogledu O'Connllov naslednik: »Vselej se je dogajalo, da se je pojavil nor trener, ki ni imel pojma o fiziologiji. Našel je norega atleta, ki mu je sledil in zaupal. Počela sta nekaj, česar ni še nihče pred njima, in premikala meje.«
Canova je tistega sončnega januarskega popoldneva v Itnu pripovedoval tudi o talentu. Kaj sploh je talent? »Biomehanski del talenta takoj vidimo,« je dejal italijanski strokovnjak, za katerega je Vzhodnoafriško višavje že četrt stoletja drugi dom. »Ko pogledamo tek Asbela Kipropa ali Eliuda Kipchogeja, nam je vse jasno. Drugi del talenta sta glava in srce.«
Ko sem pred sedmimi leti prvič na ekranu videl Joshuo Cheptegeija in hkrati vedel, da gledam izjemno nadarjenega mladeniča, sem razmišljal o nečem podobnem, kar Canova imenuje »drugi del talenta«. V Kampali je potekalo svetovno prvenstvo v krosu, tedaj 20-letni domačin pa si je do zadnjega kilometra pritekel občutno prednost. Ko je že vse kazalo, da je strl odpor tekmecev, je nenadoma ugasnil. Ne upočasnil, ne odstopil, temveč ugasnil, kar je opazil tudi ugandski komentator, ki je v afriški angleščini ugotavljal, da je Cheptegei »kot avto, ki mu je zmanjkalo goriva«.
Cheptegeijeva tehnika teka je tako razpadla, da je bilo videti, kot da se norčuje iz samega sebe. Medtem ko se je opotekal kot vaški pijanček na poti iz ene gostilne v drugo, so tekmeci drug za drugim brzeli mimo njega. V cilj se je s skrajnimi napori privlekel kot trideseti, pozneje pa dejal, da se je nato več tednov skrival doma, saj mu je bilo tako mučno z znanci vedno znova razpravljati o nesrečnem razpletu dirke.
Tekači praviloma samodejno zmanjšajo dolžino koraka in frekvenco ter v kolikor toliko uglednem stanju pritečejo do cilja, kadar začutijo preveliko utrujenost. Psihologija napora je trenutno še precej neraziskano področje, a ob ogledu te nesrečne dirke se je težko znebiti občutka, da se je bodoči svetovni rekorder pognal krepko prek meja svojih zmogljivosti – in da je njegovi glavi uspevalo nenavadno dolgo kljubovati neznosnemu naporu. In prav tako se je težko znebiti občutka, da je poleg špinače, poša, klancev, planot, nadmorske višine in genov tudi ta odlika košček skrivnostne sestavljanke, ki jo prepogosto zreduciramo na izračun talent plus delo.
