Po prevari mu ne morem spet zaupati
Pogovarjajte se še naprej z možem o vsem, tudi in predvsem o nezaupanju.
Odpri galerijo
FOTO: Shutterstock
Z možem živiva skupaj že več kot deset let in imava dva otroka. Pred kakšnim letom sva zapadla v krizo, saj sem odkrila, da me je varal s sodelavko. Zame je bil to šok najhujše vrste. Huda izdaja, kako je mogoče, da mi je to naredil prav on, ki sem ga imela najraje.
Komunikacije nisva imela prave, jaz mogoče nisem znala prisluhniti, se ukvarjala pretežno z otrokoma, bila pogosto živčna. To so razlogi, do katerih sva z neko muko prišla. Niso opravičljivi, to vem. Bila je velika kriza med nama, v celotni družini. Vse ne gre čez noč. Če se zdaj ozrem nazaj, ne vem, kako sva sploh ostala skupaj. Pred leti bi gotovo rekla, da ni šans, in bi ga vrgla ven.
Ampak šok je bil tako hud, da sploh nisem vedela, kako naj reagiram. In sem, kakor sem najbolje znala. Mož mi je rekel, da mu je žal, kaj mu je bilo tega treba, da z njo nima nič več. Bil je samo trenutek nepremišljenosti, doma mu ni nič manjkalo in da o tem ne bi več rad govoril. Da me ima rad in se mu ne zdi več potrebno. Da je vse že povedal. Zdi se mi, da sva se začela več pogovarjati, posvečava si več časa, se stisneva.
Vzameva si večkrat čas samo za naju, kar se v prejšnjih letih sploh ni nikoli zgodilo. Samo pehala sva se, da bova prišla do svojega stanovanja, ves čas služba ... Ne vem, mož tudi noče preveč razglabljati o tem, kaj je imel z njo. Mislim, da tudi nima smisla. S tem odpiram rano, ki ne bo ničesar rešila.
Moram pa reči, da sem se zelo spremenila. Veliko sem prebrala in predelovala v sebi. Včasih je še zelo hudo, ker pridejo trenutki, da v vsaki stvari najdem dvom. Bruhne ven in mož me posluša, saj ve, da je on zakuhal. Mu je pa zoprno, ker mu ne zaupam. Poudarja, da se je odločil, da ostane z družino, da mu je žal, da nas ima rad, da je zamočil, več za nazaj pa ne more narediti.
Ni se metal na kolena in jokal, realno mi je dejal, kako je. Težava je zdaj v meni, ne znam se izvleči iz tega. Nekako ga poskušam razumeti, čeprav ni opravičila, mu poskušam odpustiti, pozabiti pa ne morem, tudi ne vem, ali bom kdaj. Vsak dan se spomnim na to, resnično vsak. Pa to niti ni tako grozno, kot je grozno nezaupanje. V meni grize črv, da se mož pretvarja, da mogoče igra. Pravi, da naj mu zaupam, da je tudi njemu težko. V vseh pogledih se ujameva. Veliko premlevam, kako bi bilo, če bi odšla samo zaradi dvomov. Nada
O prevarah in njihovih posledicah je bilo v tej posvetovalnici že veliko napisanega in ne bi ponavljal. V vašem primeru se mi zdi, da sta obtičala prav pri tem, da mož ne bi več rad govoril o tem. Pišete, da se tudi vam zdi nesmiselno, da bi s tem odpirali rano, ki ne bi ničesar rešila.
Očitno o prevari med vama še ni bilo vse povedano, zato tudi ne moreta naprej. Veliko sta naredila, vendar sta nekaj preskočila. Težko rečem kaj, ampak nekaj pomembnega je ostalo pod preprogo in bo treba še to potegniti na plano. Če povem drugače, se bo treba skupaj prebiti skozi smrad, ki se bo takrat razširil.
Prav imate, da se ne želite ukvarjati s podrobnostmi, ki so se dogajale med možem in ljubico. To bi bilo res nesmiselno odpiranje ran in brskanje po njih. Morala pa se bosta pogovarjati o tem, kako ste se vi počutili takrat, kako vam je bilo, ko ste izvedeli, kako vam je bilo že prej in tudi po tem.
Dokler vas mož ne bo le razumel, ampak tudi začutil, kaj je povzročil s prevaro, do takrat bo v vas grizel črv nezaupanja. Kako boste vedeli, da vas je začutil? Preprosto boste vedeli, da vas je ujel v vaših čutenjih in da je z njimi zdržal. Torej ne bo pobegnil niti se ne bo krivil, opravičeval ...
Na noben način vas ne bo poskusil ustaviti, samo z vami bo, verjetno še najbolje povsem brez besed. To bo prvi znak, da se zaveda odgovornosti in jo začenja brezpogojno tudi sprejemati. Na miselni ravni sta si mogoče res že vse povedala. Pravo zdravljenje pa se začne in konča pri čustvih. Moža v ničemer ne obsojam, ampak prevzeti bo moral odgovornost za posledice svojega dejanja, ki se kažejo pri vas.
Šele taka odgovornost bo omogočila iskreno kesanje in opravičilo, ki sta najboljša popotnica, pogosto pa kar pogoj, da mu počasi spet začnete zaupati. Zaupanje po prevari se ne vrne zlahka, črv bo še dolgo najedal vaš mir. Morda sploh nikoli ne bo odnehal. Morda celo potrebujete, da ostane nekaj tega črva, ki vam bo preprečeval, da spet naivno zaspite. Seveda pa si ne smete dovoliti, da vaše nezaupanje postane sredstvo, s katerim se bodisi maščujete možu ali ga držite na varni razdalji. To je glavni del odgovornosti, ki jo tudi vi prevzemate z nadaljevanjem odnosa.
Kakor ste napisali, se je med vama po prevari zgodilo tudi marsikaj pozitivnega. Verjetno se bo bralo čudno, ampak to je ena redkih »koristi« prevare. Izkušnje so tiste, ki nas delajo modre. Včasih je treba narediti napako, da veš, kaj je prav zate. Prevara vedno zakon požene iz mrtvega teka, karte se mešajo na novo.
Koliko ste se ustrašili teh pozitivnih sprememb? Koliko se bojite iti naprej, ker vas je strah, da vas bo še bolj prizadelo, če boste vse to izgubili? Nezaupanje je v vas že dolgo in ni neposredno povezano s prevaro. Ta ga je samo razkrila in razmahnila. Zaradi nezaupanja vajin odnos že pred prevaro ni bil tak, kot bi si želeli.
S tem res čisto v ničemer ne želim opravičevati vašega moža, ampak za to plat svojega nezaupanja ste odgovorni sami. Kaj torej storiti? Pogovarjajte se še naprej z možem o vsem, tudi in predvsem o nezaupanju. Kako bi mu želeli zaupati in mu ne morete. Kako ste občutili njegovo prevaro, kako se vam je podrl svet.
Ne obtožujte, obsojajte in ne krivite. Govorite o sebi, svojih občutkih, kako ste doživljali prevaro, o tem, kaj vam manjkalo prej in česa si želite zdaj. Bodite pozorni, kdaj, v katerih okoliščinah se vam zbudi nezaupanje. Kaj ga sproži? Od kod prihaja strah, česa se v resnici bojite.
Sprašujte, poskušajte slišati in razumeti tudi njega. Naj tudi on pove svoj del zgodbe. Pri pogovoru se omejita na vajin odnos. Kar se je dogajalo drugje, na drugi strani plota, za vaju ni pomembno, povzročalo bi nepotrebne bolečine in oteževalo okrevanje odnosa.
Žal vam ne morem napisati, da bo to dovolj. V tem je glavna nevarnost prevar. Prav nobenega zagotovila ni, da bo mogoče razbit vrč spet zlepiti. Odkrit in strpen pogovor vaju ne bo zanesljivo rešil. Vaju bo pa premaknil naprej. Ko bosta ugotovila, kam vaju nese, se bosta odločala naprej.
Komunikacije nisva imela prave, jaz mogoče nisem znala prisluhniti, se ukvarjala pretežno z otrokoma, bila pogosto živčna. To so razlogi, do katerih sva z neko muko prišla. Niso opravičljivi, to vem. Bila je velika kriza med nama, v celotni družini. Vse ne gre čez noč. Če se zdaj ozrem nazaj, ne vem, kako sva sploh ostala skupaj. Pred leti bi gotovo rekla, da ni šans, in bi ga vrgla ven.
Ampak šok je bil tako hud, da sploh nisem vedela, kako naj reagiram. In sem, kakor sem najbolje znala. Mož mi je rekel, da mu je žal, kaj mu je bilo tega treba, da z njo nima nič več. Bil je samo trenutek nepremišljenosti, doma mu ni nič manjkalo in da o tem ne bi več rad govoril. Da me ima rad in se mu ne zdi več potrebno. Da je vse že povedal. Zdi se mi, da sva se začela več pogovarjati, posvečava si več časa, se stisneva.
Vzameva si večkrat čas samo za naju, kar se v prejšnjih letih sploh ni nikoli zgodilo. Samo pehala sva se, da bova prišla do svojega stanovanja, ves čas služba ... Ne vem, mož tudi noče preveč razglabljati o tem, kaj je imel z njo. Mislim, da tudi nima smisla. S tem odpiram rano, ki ne bo ničesar rešila.
Moram pa reči, da sem se zelo spremenila. Veliko sem prebrala in predelovala v sebi. Včasih je še zelo hudo, ker pridejo trenutki, da v vsaki stvari najdem dvom. Bruhne ven in mož me posluša, saj ve, da je on zakuhal. Mu je pa zoprno, ker mu ne zaupam. Poudarja, da se je odločil, da ostane z družino, da mu je žal, da nas ima rad, da je zamočil, več za nazaj pa ne more narediti.
Ni se metal na kolena in jokal, realno mi je dejal, kako je. Težava je zdaj v meni, ne znam se izvleči iz tega. Nekako ga poskušam razumeti, čeprav ni opravičila, mu poskušam odpustiti, pozabiti pa ne morem, tudi ne vem, ali bom kdaj. Vsak dan se spomnim na to, resnično vsak. Pa to niti ni tako grozno, kot je grozno nezaupanje. V meni grize črv, da se mož pretvarja, da mogoče igra. Pravi, da naj mu zaupam, da je tudi njemu težko. V vseh pogledih se ujameva. Veliko premlevam, kako bi bilo, če bi odšla samo zaradi dvomov. Nada
O prevarah in njihovih posledicah je bilo v tej posvetovalnici že veliko napisanega in ne bi ponavljal. V vašem primeru se mi zdi, da sta obtičala prav pri tem, da mož ne bi več rad govoril o tem. Pišete, da se tudi vam zdi nesmiselno, da bi s tem odpirali rano, ki ne bi ničesar rešila.
Očitno o prevari med vama še ni bilo vse povedano, zato tudi ne moreta naprej. Veliko sta naredila, vendar sta nekaj preskočila. Težko rečem kaj, ampak nekaj pomembnega je ostalo pod preprogo in bo treba še to potegniti na plano. Če povem drugače, se bo treba skupaj prebiti skozi smrad, ki se bo takrat razširil.
Prav imate, da se ne želite ukvarjati s podrobnostmi, ki so se dogajale med možem in ljubico. To bi bilo res nesmiselno odpiranje ran in brskanje po njih. Morala pa se bosta pogovarjati o tem, kako ste se vi počutili takrat, kako vam je bilo, ko ste izvedeli, kako vam je bilo že prej in tudi po tem.
Dokler vas mož ne bo le razumel, ampak tudi začutil, kaj je povzročil s prevaro, do takrat bo v vas grizel črv nezaupanja. Kako boste vedeli, da vas je začutil? Preprosto boste vedeli, da vas je ujel v vaših čutenjih in da je z njimi zdržal. Torej ne bo pobegnil niti se ne bo krivil, opravičeval ...
Na noben način vas ne bo poskusil ustaviti, samo z vami bo, verjetno še najbolje povsem brez besed. To bo prvi znak, da se zaveda odgovornosti in jo začenja brezpogojno tudi sprejemati. Na miselni ravni sta si mogoče res že vse povedala. Pravo zdravljenje pa se začne in konča pri čustvih. Moža v ničemer ne obsojam, ampak prevzeti bo moral odgovornost za posledice svojega dejanja, ki se kažejo pri vas.
Šele taka odgovornost bo omogočila iskreno kesanje in opravičilo, ki sta najboljša popotnica, pogosto pa kar pogoj, da mu počasi spet začnete zaupati. Zaupanje po prevari se ne vrne zlahka, črv bo še dolgo najedal vaš mir. Morda sploh nikoli ne bo odnehal. Morda celo potrebujete, da ostane nekaj tega črva, ki vam bo preprečeval, da spet naivno zaspite. Seveda pa si ne smete dovoliti, da vaše nezaupanje postane sredstvo, s katerim se bodisi maščujete možu ali ga držite na varni razdalji. To je glavni del odgovornosti, ki jo tudi vi prevzemate z nadaljevanjem odnosa.
Po elektronski pošti
Vaša vprašanja za Nedelove svetovalce pričakujemo na naslovu Nedelo, Dunajska 5, 1509 Ljubljana, s pripisom Za svetovalnico, ali na elektronskem naslovu svetovalnica@delo.si. Napišite še, kateremu svetovalcu je namenjeno vaše vprašanje.
Svetujejo Tjaša Kočevar (parents life coach, CIMI) in Mojca Stonič (specialistka za osebni in čustveni razvoj, psihoterapevtka), Šola za vzgojo staršev; Izidor Gašperlin, partnerski in družinski terapevt; psihologinja Tjaša M. Kos; Dunja Gačnik, inštruktorica stott pilatesa® in osebna trenerka; Anže Sirc, diplomirani fizioterapevt.
Vaša vprašanja za Nedelove svetovalce pričakujemo na naslovu Nedelo, Dunajska 5, 1509 Ljubljana, s pripisom Za svetovalnico, ali na elektronskem naslovu svetovalnica@delo.si. Napišite še, kateremu svetovalcu je namenjeno vaše vprašanje.
Svetujejo Tjaša Kočevar (parents life coach, CIMI) in Mojca Stonič (specialistka za osebni in čustveni razvoj, psihoterapevtka), Šola za vzgojo staršev; Izidor Gašperlin, partnerski in družinski terapevt; psihologinja Tjaša M. Kos; Dunja Gačnik, inštruktorica stott pilatesa® in osebna trenerka; Anže Sirc, diplomirani fizioterapevt.
Kakor ste napisali, se je med vama po prevari zgodilo tudi marsikaj pozitivnega. Verjetno se bo bralo čudno, ampak to je ena redkih »koristi« prevare. Izkušnje so tiste, ki nas delajo modre. Včasih je treba narediti napako, da veš, kaj je prav zate. Prevara vedno zakon požene iz mrtvega teka, karte se mešajo na novo.
Koliko ste se ustrašili teh pozitivnih sprememb? Koliko se bojite iti naprej, ker vas je strah, da vas bo še bolj prizadelo, če boste vse to izgubili? Nezaupanje je v vas že dolgo in ni neposredno povezano s prevaro. Ta ga je samo razkrila in razmahnila. Zaradi nezaupanja vajin odnos že pred prevaro ni bil tak, kot bi si želeli.
S tem res čisto v ničemer ne želim opravičevati vašega moža, ampak za to plat svojega nezaupanja ste odgovorni sami. Kaj torej storiti? Pogovarjajte se še naprej z možem o vsem, tudi in predvsem o nezaupanju. Kako bi mu želeli zaupati in mu ne morete. Kako ste občutili njegovo prevaro, kako se vam je podrl svet.
Ne obtožujte, obsojajte in ne krivite. Govorite o sebi, svojih občutkih, kako ste doživljali prevaro, o tem, kaj vam manjkalo prej in česa si želite zdaj. Bodite pozorni, kdaj, v katerih okoliščinah se vam zbudi nezaupanje. Kaj ga sproži? Od kod prihaja strah, česa se v resnici bojite.
Sprašujte, poskušajte slišati in razumeti tudi njega. Naj tudi on pove svoj del zgodbe. Pri pogovoru se omejita na vajin odnos. Kar se je dogajalo drugje, na drugi strani plota, za vaju ni pomembno, povzročalo bi nepotrebne bolečine in oteževalo okrevanje odnosa.
Žal vam ne morem napisati, da bo to dovolj. V tem je glavna nevarnost prevar. Prav nobenega zagotovila ni, da bo mogoče razbit vrč spet zlepiti. Odkrit in strpen pogovor vaju ne bo zanesljivo rešil. Vaju bo pa premaknil naprej. Ko bosta ugotovila, kam vaju nese, se bosta odločala naprej.
