Veseli oktober, november in december?
Ane Roš so se pred časom lotili primitivci, vmes je vlada na Otoku pokazala, kako se pomaga gostinskemu sektorju.
Odpri galerijo
Kaj storiti, da se izognemo propadu? Britanci imajo morda rešitev. Foto Jože Suhadolnik
V podalpskih krajih, večno razdeljenih, nikdar spravljenih, tudi kulinarične zadeve vse prehitro postanejo predmet žolčnih politikantskih, strankokratskih rešetanj in vsakršne primitivne prepirljivosti.
Lep primer so bili spletni odzivi na majska razmišljanja Ane Roš o tem, kakšna pomoč države bi bila smiselna za kulinarični sektor. Kako pa se je treba lotiti zadev, so nam in drugim prejšnji mesec pokazali na Otoku s projektom Jejte zunaj, da bi pomagali: restavracije, kavarne, pivnice so z vladno pomočjo gostom za ves mesec ponudile enotni popust.
Kaj hujšega kot na spletu uporabiti geslo Avanti popolo, bandiera rossa! Ko je to zapisala Ana Roš, nezadovoljna nad netransparentnostjo pri odločanju in nekomuniciranjem slovenskih oblasti z vsemi v gostinsko-turističnem, torej gosto-ljubnem sektorju, ki ni dobil nobenih informacij, nobenih datumov, nobenih načrtov za ukrepanje, jo je vodja vladne posvetovalne skupine za sprejemanje protikoronskih ukrepov nonšalantno povabil k sodelovanju, torej jo je povabil k delu, ki bi ga pravzaprav moral opraviti sam.
Še več si je privoščil nekakšen spletni magazin konzervativne, katoliške in klasično liberalne usmeritve: tamkajšnji komentator – rahlo dvomim, da je kdaj obiskal zdaj edino dvozvezdično slovensko kulinarično svetišče – je gladko zapisal takšno zagovedno opažanje:
»Gostje v Hiši Franko so svetovni požeruhi, tako rekoč predelovalni obrat za gnoj. To so ljudje, ki živijo zato, da jedo, ne pa da bi jedli zato, da živijo. Nobena pot, niti tista v kobariško zakotje, jim ni odveč in predloga, da zaužijejo nekaj, česar doslej še niso.«
Primitivizem klasične šole so bili pozneje prisiljeni omiliti in iz njega brez razlage narediti še zmeraj butasto domnevo, da v Hišo Franko prihajajo »ljudje, ki živijo zato, da jedo, ne pa da bi jedli zato, da živijo«, a svoje karte so že razkrili.
Kuharici ni preostalo drugega kot odgovoriti z zagretim začudenjem: »Holly shit. Očitno govorimo dva različna jezika brez prevoda. Jaz o reševanju gastronomije in turizma, drugi pa o politiki. Jaz razmišljam, kako jutri in kaj je za to treba storiti, in zato postanem sramota slovenskega naroda.
Še enkrat in na ves glas: Nisem leva. Nisem desna. Sem samo chef, kuharska mojstrica in poslovna ženska. Človek, ki mu ni vseeno, da opazuje lasten pogreb. Človek, ki je odgovoren za veliko zaposlenih. Česa me zares obtožujete? Ali gre samo za potrebo po senzacionalizmu? Lov na čarovnice, ki jih ni? Sovražnost in iskanje slabega, najslabšega namesto reševanja, kar je v Sloveniji dobrega? Nič kriva, nič dolžna bi ponudila piscu deljenega članka, če namesto podtikanj in insinuacij raje čas nameni za genialno rešitev reševanja slovenskega turizma in gostinstva.«
Kako se rečem lahko streže, so prejšnji mesec elegantno pokazali onkraj Rokavskega preliva s povsem praktičnim vladnim ukrepom: goste je na vseh ravneh mogoče pritegniti s popustom. Delovalo je.
Izhodišče za odločitev o projektu Jejte zunaj, da bi pomagali so bile ugotovitve univerzalne vrste: gostinsko-turistični sektor je eden največjih zaposlovalcev britanskega gospodarstva in kriza zaradi koronavirusa ga je še posebej udarila, aprila je bilo 80 odstotkov lokalov zaprtih, 1,4 milijona zaposlenih v sektorju pa na čakanju.
Nekatere je med zaprtjem vsaj malo lahko reševalo pripravljanje hrane, ki so jo gostje odnesli domov, ali dostavljanje hrane na dom, a to finančno ni bilo v veliko oporo, gostje so naročali manj, prilagojene jedi so bile tudi cenejše.
Še posebej prizadete, je na začetku avgusta pisal londonski Times, so bile restavracije z Michelinovimi ocenami, saj v njih svoje ponudbe niso mogli prilagoditi tako, da bi bila primerna za takeaway, zato jim je projekt, ki je od 3. do 31. avgusta od ponedeljka do srede ponujal polovični popust na hrano in brezalkoholne pijače, vsekakor pomagal pri vnovičnem zagonu.
Vlada je določila deset funtov, okrog enajst evrov, kot najvišji mogoč popust na gosta, dva, ki sta šla v restavracijo in porabila 50, sta torej plačala le 30 funtov, 20 pa je ponudniku pozneje primaknila država. Vlada se je potrudila in na spletu objavila seznam sodelujočih v projektu in interaktivni zemljevid, da so si gostje lahko brez težav izbrali ponudnika, med katerimi so bile tako hitroprehranske verige Burger King, KFC, Nando's, Subway, Pizza Hut in McDonald's kot boljše restavracije.
V prvih treh tednih so prodali kar 64 milijonov obrokov. Veriga Pizza Hut je poročala, da so že prvi dan projekta našteli 300.000 gostov, ki so uveljavili vladni popust, podatki spletne aplikacije za rezervacije OpenTable pa so pokazali, da so bile v prvih dveh tednih v primerjavi z lanskim avgustom restavracije v povprečju za 27 odstotkov bolj zasedene. Britanski finančni minister Rishi Sunak sicer ni napovedal, da bi se projekt kljub javno izraženim predlogom morda nadaljeval še ta mesec, a precej restavracij se je odločilo, da bodo zaradi odličnega učinka popust ponujale še naprej.
Lep primer so bili spletni odzivi na majska razmišljanja Ane Roš o tem, kakšna pomoč države bi bila smiselna za kulinarični sektor. Kako pa se je treba lotiti zadev, so nam in drugim prejšnji mesec pokazali na Otoku s projektom Jejte zunaj, da bi pomagali: restavracije, kavarne, pivnice so z vladno pomočjo gostom za ves mesec ponudile enotni popust.
Kaj hujšega kot na spletu uporabiti geslo Avanti popolo, bandiera rossa! Ko je to zapisala Ana Roš, nezadovoljna nad netransparentnostjo pri odločanju in nekomuniciranjem slovenskih oblasti z vsemi v gostinsko-turističnem, torej gosto-ljubnem sektorju, ki ni dobil nobenih informacij, nobenih datumov, nobenih načrtov za ukrepanje, jo je vodja vladne posvetovalne skupine za sprejemanje protikoronskih ukrepov nonšalantno povabil k sodelovanju, torej jo je povabil k delu, ki bi ga pravzaprav moral opraviti sam.
Ana Roš se je spraševala o reševanju gostinstva in turizma, odgovori pa so bili politični. Foto Uroš Hočevar
»Predelovalni obrat za gnoj«
Še več si je privoščil nekakšen spletni magazin konzervativne, katoliške in klasično liberalne usmeritve: tamkajšnji komentator – rahlo dvomim, da je kdaj obiskal zdaj edino dvozvezdično slovensko kulinarično svetišče – je gladko zapisal takšno zagovedno opažanje:
»Gostje v Hiši Franko so svetovni požeruhi, tako rekoč predelovalni obrat za gnoj. To so ljudje, ki živijo zato, da jedo, ne pa da bi jedli zato, da živijo. Nobena pot, niti tista v kobariško zakotje, jim ni odveč in predloga, da zaužijejo nekaj, česar doslej še niso.«
Primitivizem klasične šole so bili pozneje prisiljeni omiliti in iz njega brez razlage narediti še zmeraj butasto domnevo, da v Hišo Franko prihajajo »ljudje, ki živijo zato, da jedo, ne pa da bi jedli zato, da živijo«, a svoje karte so že razkrili.
Iskanje slabega ali reševanje dobrega?
Kuharici ni preostalo drugega kot odgovoriti z zagretim začudenjem: »Holly shit. Očitno govorimo dva različna jezika brez prevoda. Jaz o reševanju gastronomije in turizma, drugi pa o politiki. Jaz razmišljam, kako jutri in kaj je za to treba storiti, in zato postanem sramota slovenskega naroda.
Še enkrat in na ves glas: Nisem leva. Nisem desna. Sem samo chef, kuharska mojstrica in poslovna ženska. Človek, ki mu ni vseeno, da opazuje lasten pogreb. Človek, ki je odgovoren za veliko zaposlenih. Česa me zares obtožujete? Ali gre samo za potrebo po senzacionalizmu? Lov na čarovnice, ki jih ni? Sovražnost in iskanje slabega, najslabšega namesto reševanja, kar je v Sloveniji dobrega? Nič kriva, nič dolžna bi ponudila piscu deljenega članka, če namesto podtikanj in insinuacij raje čas nameni za genialno rešitev reševanja slovenskega turizma in gostinstva.«
Ni vavčer, a pomaga
Kako se rečem lahko streže, so prejšnji mesec elegantno pokazali onkraj Rokavskega preliva s povsem praktičnim vladnim ukrepom: goste je na vseh ravneh mogoče pritegniti s popustom. Delovalo je.
Izhodišče za odločitev o projektu Jejte zunaj, da bi pomagali so bile ugotovitve univerzalne vrste: gostinsko-turistični sektor je eden največjih zaposlovalcev britanskega gospodarstva in kriza zaradi koronavirusa ga je še posebej udarila, aprila je bilo 80 odstotkov lokalov zaprtih, 1,4 milijona zaposlenih v sektorju pa na čakanju.
Nekatere je med zaprtjem vsaj malo lahko reševalo pripravljanje hrane, ki so jo gostje odnesli domov, ali dostavljanje hrane na dom, a to finančno ni bilo v veliko oporo, gostje so naročali manj, prilagojene jedi so bile tudi cenejše.
Še posebej prizadete, je na začetku avgusta pisal londonski Times, so bile restavracije z Michelinovimi ocenami, saj v njih svoje ponudbe niso mogli prilagoditi tako, da bi bila primerna za takeaway, zato jim je projekt, ki je od 3. do 31. avgusta od ponedeljka do srede ponujal polovični popust na hrano in brezalkoholne pijače, vsekakor pomagal pri vnovičnem zagonu.
Kaj storiti, da se izognemo propadu? Britanci imajo morda rešitev. Foto Jože Suhadolnik
Navdušenje vsepovsod
Vlada je določila deset funtov, okrog enajst evrov, kot najvišji mogoč popust na gosta, dva, ki sta šla v restavracijo in porabila 50, sta torej plačala le 30 funtov, 20 pa je ponudniku pozneje primaknila država. Vlada se je potrudila in na spletu objavila seznam sodelujočih v projektu in interaktivni zemljevid, da so si gostje lahko brez težav izbrali ponudnika, med katerimi so bile tako hitroprehranske verige Burger King, KFC, Nando's, Subway, Pizza Hut in McDonald's kot boljše restavracije.
V prvih treh tednih so prodali kar 64 milijonov obrokov. Veriga Pizza Hut je poročala, da so že prvi dan projekta našteli 300.000 gostov, ki so uveljavili vladni popust, podatki spletne aplikacije za rezervacije OpenTable pa so pokazali, da so bile v prvih dveh tednih v primerjavi z lanskim avgustom restavracije v povprečju za 27 odstotkov bolj zasedene. Britanski finančni minister Rishi Sunak sicer ni napovedal, da bi se projekt kljub javno izraženim predlogom morda nadaljeval še ta mesec, a precej restavracij se je odločilo, da bodo zaradi odličnega učinka popust ponujale še naprej.
