Zdravila na recept, pogovori samoplačniški

O tem, kakšne so težave mladostnikov in kako jim pomagati, smo se pogovarjali s psihoterapevtkama Tjašo M. Kos in Mojco Studen.
Objavljeno
10. junij 2018 13.00
Posodobljeno
08. junij 2018 14.30
Mladi poiščejo pomoč šele takrat, ko je kriza že zelo huda. FOTO: Shutterstock
Helena Kocmur
Helena Kocmur
Podatki o vse večjem številu mladih, ki dobivajo diagnoze duševne bolezni in recepte za psihiatrična zdravila, zbujajo skrb in odpirajo številna vprašanja. Raziskave kažejo, da so čakalne dobe v zdravstvenih ustanovah predolge, obravnave redke in prekratke, zdravila velikokrat predpisana prehitro in rutinsko. O tem, kakšne so danes težave mladostnikov in kako jim pomagati, smo se pogovarjali s psihoterapevtkama Tjašo M. Kos in Mojco Studen.

Izsledki raziskave, ki so jo pred kratkim predstavili na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani, so pokazali, da so mladi v stiskah pogosto deležni neprimerne obravnave. Med težavami, zaradi katerih so poiskali pomoč, so bile depresije, anksioznost, motnje hranjenja, samopoškodovanje in samomorilne misli oziroma poskusi in stanja po raznih vrstah nasilja (spolnega, v družini, medvrstniškega), večinoma pa so naleteli na zelo dolge čakalne dobe, obravnave so bile zelo redke in tudi kratkotrajne, marsikdaj geografsko oddaljene.

Zaradi strahu pred stigmatizacijo in označenostjo med vrstniki so se največkrat izogibali svetovalnim službam v šoli in se raje obrnili na osebne zdravnike, po pomoč so prišli šele takrat, ko so bile razmere res alarmantne. Raziskavo so sicer izvedli med 131 ljudmi, starejšimi od 20 let, ki so spregovorili o svoji mladostniški izkušnji spopadanja s stiskami. Številni med njimi s pomočjo niso bili zadovoljni, kar so povezovali predvsem z odnosom strokovnjakov do njih. Cenili so namreč, če so bili zainteresirani, spoštljivi, prijazni, odprti in jih niso patologizirali. Velik delež je dobil predpisana zdravila, nekaterim so jih, po lastnem mnenju, predpisali prehitro in rutinsko, brez poznavanja njihovih okoliščin.

O tem, da se v Sloveniji, podobno kot drugje po Evropi, mladim predpisuje vse več psihoaktivnih zdravil, priča že statistika. V sedemletnem obdobju, od leta 2008 do 2015, je po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) število otrok in mladostnikov, starih od 15 do 19 let, s končno diagnozo duševne in vedenjske motnje naraslo za 71 odstotkov. V tem času se je število receptov za psihiatrična zdravila povečalo za skoraj polovico. Mladi so v raziskavi, ki jo je vodil dr. Bojan Dekleva, govorili tudi o osamljenosti, prepuščenosti samim sebi. Med mogoče rešitve so raziskovalci uvrstili »razvijanje socialnih mrež, prostorov in dejavnosti, ki bodo mladim omogočali doživljati občutek pripadnosti in sprejetosti. To je protiutež atomizaciji in individualizaciji, ki povzročata duševne stike in otežujeta iskanje pomoči.« In pa, seveda, podporo njihovih bližnjih.

Namesto zdravil opolnomočenje

Med razloge, zakaj vse več mladih pri nas prejema psihiatrična zdravila, uvršča psihoterapevtka Mojca Studen, ki deluje v Ljubljani in Preddvoru, tudi slabe razmere v zdravstvu. »Naš zdravstveni sistem razpada, mnogi psihiatri, ki delujejo znotraj njega, so preobremenjeni, čakalne dobe do predolge, tako da morajo pacienti, ki želijo bolj kakovostno obravnavo, po to največkrat k zasebnikom. Poleg tega je zdaj trend, da se takoj predpišejo zdravila,« opozarja Mojca Studen. Na zdravniško napotnico je namreč pri nas dosegljivo zdravljenje pri družinskih oziroma splošnih kliničnih psihologih v zdravstvenem domu ali pri psihiatrih, kjer je prevladujoča oblika obravnave predpisovanje zdravil, kot so antidepresivi, anksiolitiki in celo antipsihotiki, medtem ko psihoterapevtska pomoč pri nas na stroške zdravstvene blagajne ni dosegljiva.

image
Mojca Studen FOTO: Jože Suhadolnik/Delo


Zakon, ki naj bi uredil to področje, se pripravlja že dobro desetletje, vendar je po zadnjih menjavah vlad obtičal v predalih državnih uradnikov. Po vsem sodeč, meni Studnova, državi ni v interesu, da bi to področje uredila, saj se boji, da bi se za psihoterapijo iz zdravstvene blagajne stekalo preveč denarja. Vendar, opozarja, je to zelo omejen pogled, saj je izguba zaradi bolniških, na katerih so ljudje zaradi psihosomatskih bolezni in duševnih kriz, zelo velika. Nenehno izpostavljanje stresu namreč pelje v izgorelost ali depresijo ali še kaj hujšega, če je psiha preobremenjena. V marsikateri državi so se ravno zaradi tega, da so ljudje manj na bolniških in da so bolj zadovoljni v svojih službah, odločili, da je psihoterapija zelo potrebna in smiselna tudi z vidika državnega proračuna, razlaga sogovornica.

Mojca Studen

V ZDA in Rusiji je končala kar nekaj izobraževanj, za katera je, oceni, iz lastnega žepa odštela 60.000 evrov. Mednje sodi 600-urni program transpersonalne psihoterapije in psihologije, po katerem je pridobila naziv izvajalca holotropnega dihanja. V ZDA se je izobraževala še na področju transpersonalne klinične hipnoterapije na IPSI, EMDR in končuje študij na SFU. Med metode, ki jih uporablja, sodita še telesno orientirana terapija trauma & stress releasing exercises, kar je prevedla v »tresenje za sproščanje travme in stresa«, in metoda »ključ, ki sem se je naučila v Rusiji. Razvil jo je dr. Hasai Aliev, psihiater, hipnoterapevt in direktor moskovskega centra za obvladovanje stresa, ki je v 80. letih delal tudi v kozmonavtskem centru, kjer so se pripravljali za misijo na Mars. Prosili so ga, da bi razvil metodo sproščanja, ki je podobna sproščanju v breztežnostnem prostoru. Astronavti namreč v vesolju dostikrat doživljajo nekakšna razodetja, občutke enosti z vsem, nekakšne transpersonalne izkušnje, kar je Aliev pripisal popolni sproščenosti v mikrogravitaciji. Razvil je metodo popolnega sproščanja, testiranja stopnje stresa in kako s sproščanjem v rahlem transu, ko se telo giblje 'samo od sebe', dovoliš telesu in psihi, da predelata določen problem, ki si ga zastaviš,« razlaga Studnova.
Metoda deluje podobno kot EMDR: sprosti psiho in odpre podzavest, kar lahko človek potem izvaja tudi sam, v nasprotju s holotropnim dihanjem, ki pa ga doma nikakor ni dovoljeno izvajati. »Pri tem namreč dosegaš globlja podzavestna stanja, v katerih se lahko skrivajo kakšne hude travme iz prednatalne, natalne ali otroške dobe, ki je sicer zakopana globoko v nezavednem. Ko ta znova udari v zavest, je lahko zelo dramatično, če zraven ni nekoga, ki terapijo vodi in človeku omogoči, da problem sprocesira na pozitiven način in svojo bolečino spremeni v zavedanje in opolnomočenje.«


»Vse raziskave jasno kažejo, da je najboljša kombinacija psihoterapije in zdravil, če so ta res zelo nujna. Dati otroku antidepresiv zato, ker je malo žalosten, ali anksiolitik, ker je malo prestrašen, je popolnoma skregano z zdravo pametjo. Vsa ta zdravila imajo stranske učinke in spreminjajo fiziološke procese v možganih, kar je za mladostnika neprimerno. V tem obdobju se namreč možgani zelo spreminjajo. Otrok ima ogromno problemov sam s sabo, hormonske in možganske spremembe, ki potekajo sočasno, ga delajo zmedenega, tudi anksioznega … Zato mladostnika nikoli ne diagnosticiramo z duševno motnjo, saj ne vemo, ali gre za puberteto ali resnično motnjo,« poudarja Studnova.

Antidepresivi so lahko v določenih primerih tudi koristni, pa pravi psihologinja Tjaša M. Kos, vendar jih vzamemo le takrat, ko so izčrpane vse druge možnosti, ki pa jih je zlasti pri mladostnikih na pretek. Pri mladih možganih je namreč zelo veliko možnosti za vedenjsko kognitivne spremembe, ki bodo mladostniku omogočale zdravo življenje. »Kriza je vedno priložnost, da se bodo stari vzorci spremenili, z antidepresivi pa mladostnika ne vzpodbudimo, da oblikuje nove, bolj funkcionalne vzorce,« meni Kosova. Tudi njej so, ko je jokala ob smrti mame, ponudili tabletko. Vendar je, pravi, namesto antidepresivov v takih primerih mogoče krizo ublažiti s podporno terapijo, morda eksistencialno, ki pomaga stvari videti na drugačen način, se poglobiti, dozoreti ob stiski …

»Vse to so procesi, ki nas poglabljajo, delajo boljše, če vse zatremo z antidepresivi, človeku odvzamemo njegove lastne kapacitete. Zlasti pri mladih je pomembno, da jim pomagamo oblikovati miselne vzorce, da bodo lahko zadovoljno, kakovostno, samozadovoljujoče zaživeli,« pravi Kosova. Spomni se, denimo pacientke, ki je še pri 25 letih jemala antidepresive, ki so ji jih zaradi anksioznosti začeli predpisovati pri 16 letih. »Sama sem z njo v terapevtski praksi poskušala delati vedenjsko kognitivno, vendar preprosto ni bila motivirana za usvajanje drugačnih miselnih in vedenjskih vzorcev. V sebi je sprejela antidepresive kot trajno rešitev.« Pri mladih, pravi, je izjemno pomembno razvijanje psihološke čvrstosti, resilientnosti, da bodo preživeli izzive in frustracije.

Samomorilnost mladih

Stiske mladostnikov lahko prerastejo v hujše duševne stiske, ki se lahko končajo tudi s samomorom, če ne dobijo pravočasne in ustrezne pomoči. V Sloveniji je po podatkih NIJZ v letih od 2006 do 2015 zaradi samomora umrlo 77 otrok in mladostnikov od 12. do 19. leta starosti, največ fantov. »Takoj ko starši začutijo, da je nastal problem, da je otrok v stiski, se zapira vase in ni več vključen v sredino vrstnikov, popušča v šoli, je treba poiskati pomoč,« svetuje Studnova. Velikokrat je dobro, da pridejo mladostniki skupaj s starši, mogoče je kombinirati individualno in družinsko terapijo. »Pogosto imajo odpor do tega, saj niti ne vedo, za kaj gre. Ko pa pridejo na terapijo in vidijo, da poteka drugače, da imaš nekoga, ki mu lahko povsem zaupaš svoje težave in ki ti želi pomagati, se prebije led in večinoma potem z veseljem hodijo.«

image
Tjaša M. Kos FOTO: Voranc Vogel/Delo


Seveda pa v psihoterapiji ni receptov, po katerih se lahko pristopi k človeku, ki potrebuje pomoč. »Pri vsakem je treba imeti neki čut, kaj je tisto, kar bi mu ustrezalo. S klientom skupaj iščeva rešitve, on pa se mora počutiti varno pri terapiji,« razlaga Mojca Studen. »Že med svojim izobraževanjem sem iskala tiste tehnike, ki bi bile človeku najbolj v pomoč in ga opolnomočile, da bo znal sam reševati svoje probleme.« Kakor pravi, je v tem ravno bistvo terapije. »Problem je tudi v tem, da mladostniki niti ne vedo, kje iskati pomoč,« opaža psihoterapevtka. »Obenem je psihoterapija še vedno stigmatizirana, češ da je s tabo nekaj hudo narobe, če greš k psihoterapevtu. V resnici imamo psihoterapevti metode, znamo jim pomagati, da prebrodijo težave, se umestijo v družbo.« Običajno, pravi, se mladostnik dokaj dobro počuti že po šestih terapijah, potem pa se občasno vrne, kadar nastopi kakšen problem.

Tjaša M. Kos

Je diplomirana psihologinja, ki se je izobraževala iz različnih oblik psihoterapije (vedenjsko-kognitivne, transakcijske analize, EMDR, hipnoterapije, Imago partnerske terapije in eksistencialne analize), njeno psihoterapevtsko izobraževanje pa se je končalo z doktoratom iz psihoterapevtske znanosti na Univerzi Sigmunda Freuda na Dunaju, na temo pozitivne psihologije. »To je tisto, kar me zelo navdušuje,« pravi Kosova. »Tega ne gre zamenjevati s parolami 'misli pozitivno, pa bo vse v redu', ampak gre predvsem za znanost o tem, kaj nas dela srečne, kaj nam pomaga, da doživljamo zadovoljstvo z življenjem, subjektivno blagostanje ... Uči nas, kako lahko krize, ki se dogajajo vse življenje, prebrodimo na tak način, da nas poglabljajo, namesto da bi nas sesule, da razvijemo psihološko čvrstost.« Tjaša M. Kos je zaradi redke bolezni oslepela pri 24 letih, kljub temu končala doktorat in rodila tri otroke.
Kakor opaža pri svojem terapevtskem delu, imajo mladi največ težav s samopodobo: »Šolski sistem je naravnan zelo storilnostno, poleg tega moraš, če poenostavim, dobro izgledati in biti pameten, uspešen.« Kdor ne dosega teh standardov, ga družba izloči, kar je vir mnogih frustracij in stisk. »Velikokrat se zgodi, da kličejo starši, ki se jim zdi, da bi njihov otrok potreboval pomoč. Terapija z mladostniki v zasebni praksi pa mora vedno srečati mladostnika v njegovem doživljanju problema.« Bolj kot tehniko, pravi, postavlja v ospredje odnos in individualno zgodbo posameznika.


Permisivna vzgoja kot izvor težav

Med glavne razloge težav, s katerimi se srečujejo mladi, uvršča Studnova družbene razmere, ki se odražajo tudi v obremenjujočem šolskem in delovnem okolju. »Mladim se je danes zelo težko znajti v družbi. Na eni strani se starši že zavedajo, da otroci potrebujejo podporo, vzgojo, ki jim da možnost, da se razvijejo v polno, odgovorno, funkcionalno osebo, ki zna poskrbeti zase in je hkrati sposobna razmišljati širše, da gleda tudi na interese ljudi okrog sebe. Ko pride na fakulteto ali potem v službo, pa že doživijo logiko 'homo homini lupus', človek človeku volk, zaradi česar postanejo zelo frustrirani in iz tega nastane anksioznost.«

Naše šolstvo že v prvih letih osnovne šole zaduši otrokovo intuitivnost in kreativnost, opozarja Mojca Studen. Družbo, v kateri živimo, označuje za dekadentno, v razpadu, v njej se širijo antihumanistične vrednote, ko je denar na prvem mestu, pred človekom. V takšnem okolju se mladi težko znajdejo. »Otrok, ki je vzgojen v zdravi družini, ki ga uči odgovornosti, svobode, humanizma, se težko znajde v družbi, v kateri je človek v službi kapitala, kar je protičloveško. Nekateri postanejo depresivni, čutijo, da so zgrešili poklic, čeprav morda ni res, ampak so le v okolju, ki ne dovoli, da bi vzcveteli in pokazali svoje zmožnosti.«

Na drugi strani spektra so tisti, ki so deležni popolnoma permisivne vzgoje, pri kateri so se starši odpovedali odgovornosti vzgoje. Tak otrok je prepuščen sam sebi, zmožen je razmišljati zgolj o svojih potrebah in je spet nezmožen bivati v družbi. Velikokrat se pri njej oglasijo družine, v katerih otroci zaradi permisivne vzgoje popolnoma podivjajo. »Otroku dopustijo, da se igra s tablico, kolikor želi, da gre spat, ko se mu zdi, zaradi česar ima premalo spanca, se izklopi iz družbe svojih vrstnikov, gleda vsebine, ki zanj niso primerne, igra nasilne igrice. S takšnim vedenjem se zelo hitro razvije odvisnost. V navideznem svetu je namreč veliko lepše kot v realnosti, problemi izginejo, kar je bistvo odvisnosti.« Ko takšen otrok potem v šoli ne dela več, ko se morda stepe z vrstniki, mu starši vendarle odvzamejo tablico, kar privede do krize – začne se nasilje v družini, otrok tepe starša, se vede povsem asocialno, opisuje primere terapevtka.

Vzgoja je ljubezen, vendar je treba biti večino časa trd in otroku pokazati meje, mu dati strukturo, in če je treba, določiti posledice kršenja nekaterih pravil – otrok mora, razlaga Studnova, razumeti, zakaj so pravila, da se jih zna držati in da hkrati lahko razvija svojo identiteto. »Permisivna vzgoja pa vzgaja egocentrične narcise, ki znajo dobro poskrbeti zase, vedejo pa se antisocialno, razdiralno.« Tako je niti ne preseneča, da so danes številni mladi, ki že imajo svoje družine, premalo vztrajni in se velikokrat ločijo ob najmanjših problemih. »Zelo tipično je, da se to zgodi, ko so otroci stari od dve do šest let, saj niso sposobni sprejeti odgovornosti imeti in vzgajati otroka.«

Otrok, projekt staršev

Med tistimi, ki potrebujejo pomoč, so tudi otroci, ki so pod prevelikim stresom zaradi pritiskov šole in staršev. »Nekateri so projekt staršev, saj imajo ti idejo, kaj vse mora otrok narediti, da bo uspešen, da mora vsaj na Harvard, Juilliard, MIT. Nekateri na otroke že zelo zgodaj pritiskajo, jim kopičijo vse mogoče dejavnosti, da bi se čim bolje razvijali. Ko z druge strani pritisne še šola s preverjanjem znanja in včasih nemogočimi zahtevami, je povsem pričakovano, da nastopi anksioznost,« strne terapevtka.

Tjaša M. Kos poudarja pomen sodelovanja staršev in šole, ki je nemalokrat pomanjkljivo, pa tudi vlogo svetovalne službe v šolah. Sistem je sicer solidno zastavljen, vendar sta odzivnost in učinkovitost pri odkrivanju stisk otrok in ukrepih največkrat odvisni od vodstva šole in samih strokovnih delavcev. Obenem se otroci izogibajo šolskim strokovnjakom, ki bi jim lahko pomagali, saj jih je strah, da bi za to izvedeli vrstniki, kar bi lahko škodilo njihovi podobi.

Ker iskanje pomoči pogosto zmotno enačijo s tem, da bodo pridobili nalepko duševne bolezni, imajo velikokrat odpor tudi do psihoterapije, čeprav je lahko, trdita strokovnjakinji, zlasti pri mladostnikih zelo uspešna. Če se, seveda, pri izbiri znajdejo v poplavi najrazličnejših ponudnikov in najdejo primerno pomoč. Kakor razlaga Studnova, se njeno delo z mladostniki običajno konča po največ 12 terapijah, še posebno če pri tem sodelujejo še starši. »V treh mesecih že razrešimo najbolj pereče probleme, zlasti ko gre za kakšne vedenjske motnje, bulimijo, anoreksijo. Če po treh terapijah ne vidim, da sva se s klientom ujela in da ne napreduje, mu predlagam, da poišče drugega terapevta, saj jaz nisem primerna zanj.«

K Mojci Studen se oglasijo tudi ljudje, ki se zdravijo v psihiatričnem sistemu in z njim niso zadovoljni, predvsem zaradi pomanjkanja časa zdravnikov. »Pri nas je veliko odličnih psihiatrov, ki res znajo pomagati ljudem, vendar za to nimajo časa. Njihova terapija se zato velikokrat skrči na petnajst minut pogovora in predpisovanje tablet,« opisuje. »Običajno v takšnih primerih ljudje poiščejo še psihoterapevta, tako da potem delamo skupaj: psihoterapija v kombinaciji s psihiatrično obravnavo.« In ta kombinacija je, ugotavlja Mojca Studen, odlična.