Kateri pasji smrček je najboljši na svetu
Svetovno prvenstvo: V Ljubljani 129 reševalnih psov in njihovih vodnikov tekmuje v različnih disciplinah.
Odpri galerijo
Osemletna Kira je dala vse od sebe. FOTO: Mavric Pivk, Delo
Ljubljana – Ljudje imamo v nosu približno pet milijonov čutnih (receptorskih) celic za voh, odrasel pes pa kar 220 milijonov. Zato je izjemno razvito čutilo voha odlična pomoč pri iskanju pogrešanih v potresih ali v naravi. Kateri od štirinožnih kosmatincev in njihovih vodnikov je v tem najboljši, bo znano jutri, ko se bo končalo 24. svetovno prvenstvo reševalnih psov IRO, ki od srede poteka na štirih lokacijah v Ljubljani in okolici v organizaciji Enote vodnikov reševalnih psov Ljubljana.
Na svetovnem prvenstvu sodeluje 129 vodnikov in psov iz 26 držav, in sicer iz Avstrije, Belgije, Italije, Švice, Češke, Nemčije, Irske, Španije, Finske, Francije, Hrvaške, Madžarske, Italije, Nizozemske, Ukrajine, Poljske, Rusije, Švedske, Slovaške, Turčije, celo iz daljne Japonske, Južne Koreje, Mehike in Tajvana.
Vsi se bodo na celodnevnih akcijah pomerili v treh disciplinah: iskanju pogrešanih v ruševini, iskanju pogrešanih v naravi ter sledenju, vse skupaj pa čaka tudi test iz poslušnosti. Slovenci, ki so zelo aktivni in tudi uspešni na področju dela z reševalnimi psi, v preteklosti pa so že bili svetovni prvaki, so tretji po številu udeležencev. »Tudi letos pričakujemo, da bomo dosegli kakšne stopničke,« pravi Sava Zibler, predsednica organizacijskega odbora 24. svetovnega prvenstva za reševalne pse IRO. Prireditev tokrat že tretjič poteka v Sloveniji.
Vodniki s psi imajo prek Kinološke zveze Slovenije iz Zveze reševalnih psov pogodbo z Upravo RS za zaščito in reševanje, da jih ta prek sistema 112 aktivira, kadar ocenijo, da za iskanje pogrešanega potrebujejo tudi njihovo pomoč. Na domačih tleh so pogosto v akciji in pomagajo drugim službam (gasilcem, policiji in reševalcem). Tako so nazadnje pred nekaj dnevi na območju Metlike pomagali iskati pogrešanega gobarja, občasno na pomoč priskočijo tudi ob večjih katastrofah v tujini; sodelovali so na primer v mednarodni reševalni akciji po potresu na Sumatri leta 2009.
V okviru svetovnega prvenstva morajo tekmovalci prestati štiri delovišča: iskanje pogrešanih v ruševinah, iskanje v naravi, prikaz poslušnosti na hipodromu Stožice in sledenje na travnikih, ko pes sledi pot, po kateri je človek hodil. Iskanje v ruševinah poteka na poligonu Izobraževalnega centra za zaščito in reševanje Republike Slovenije na Igu, kjer morajo psi in vodniki po simuliranem rušilnem potresu v ruševinah v pol ure najti tri skrite osebe (markerje) na območju, velikem približno 2000 kvadratnih metrov.
Vodnik psa se odloči, po kakšnem sistemu bo delal, kakšna je taktika, in nato psa pošlje v iskanje. Ko pes začuti vonj po človeku, večinoma to nakaže z lajanjem, lahko pa tudi na drug način svojemu vodniku da vedeti, da je našel vonj po živem človeku, pojasnjuje Ziblerjeva. Pogoj je, da pes najde vse tri markerje in da zbere najmanj 140 točk.
Čeprav imajo psi tako rekoč čudežne vohalne zmožnosti, se je pokazalo, da naloga kljub tej naravni danosti le ni tako preprosta. Tajvanski vodnik in njegov štiriletni črni labradorec naloge na primer nista opravila najbolje, saj je pes od treh našel le dva markerja in zbral 118 točk. A ga je njegov vodnik kljub temu za trud nagradil z objemom in – rokavico, ki jo je nato štirinožec z veseljem prenašal naokoli. Bolje se je odrezala osemletna labradorka Kira iz Nemčije, ki je zbrala 143 točk.
Kot pojasnjuje Ziblerjeva, se pri iskanju ocenjujeta dva sklopa – delo psa in vodnika ter na kakšen način je pes nakazal najdenega markerja. Ocenjuje se torej, kako se je vodnik lotil dela, ali izkorišča veter, dostope, ali se prilagaja situaciji, ocenjuje se gibljivost psa (in vodnika) po ovirah, kako dobro sodelujeta, kako dobro vodnik »bere« svojega kosmatinca in kako ga ta uboga, ko ga usmerja. Drugi sklop je nakazovanje markerja (kar lahko prinese 120 točk od 200), in sicer, kako natančno ga je pes lociral, kako laja in podobno. Najslabše, kar lahko naredi, je, da marker, ko ga najde, zapusti.
Na vprašanje, katere pasme so najbolj primerne za reševalne pse, Ziblerjeva pojasnjuje, da so najprimernejše tiste, ki imajo veliko prirojenega lovskega nagona – prinašalci, ki so priljubljeni predvsem v Sloveniji, ovčarji, belgijski ovčarji, labradorci, skratka srednje velike pasme, ker imajo zelo majhne pasme težave z gibanjem po ruševinah, prav tako tudi velike in težke pasme. Kar zadeva delovno dobo reševalnih psov, je ta odvisna od naporov, ki so jim izpostavljeni. Pes je pri treh letih usposobljen in lahko zanesljivo dela do desetega leta, če nima kakšne bolezni, nekateri psi pa še dlje.
Na svetovnem prvenstvu sodeluje 129 vodnikov in psov iz 26 držav, in sicer iz Avstrije, Belgije, Italije, Švice, Češke, Nemčije, Irske, Španije, Finske, Francije, Hrvaške, Madžarske, Italije, Nizozemske, Ukrajine, Poljske, Rusije, Švedske, Slovaške, Turčije, celo iz daljne Japonske, Južne Koreje, Mehike in Tajvana.
Vsi se bodo na celodnevnih akcijah pomerili v treh disciplinah: iskanju pogrešanih v ruševini, iskanju pogrešanih v naravi ter sledenju, vse skupaj pa čaka tudi test iz poslušnosti. Slovenci, ki so zelo aktivni in tudi uspešni na področju dela z reševalnimi psi, v preteklosti pa so že bili svetovni prvaki, so tretji po številu udeležencev. »Tudi letos pričakujemo, da bomo dosegli kakšne stopničke,« pravi Sava Zibler, predsednica organizacijskega odbora 24. svetovnega prvenstva za reševalne pse IRO. Prireditev tokrat že tretjič poteka v Sloveniji.
Na svetovnem prvenstvu sodelujejo tekmovalci iz 26 držav. FOTO: Mavric Pivk, Delo
Nepogrešljiva pomoč
Vodniki s psi imajo prek Kinološke zveze Slovenije iz Zveze reševalnih psov pogodbo z Upravo RS za zaščito in reševanje, da jih ta prek sistema 112 aktivira, kadar ocenijo, da za iskanje pogrešanega potrebujejo tudi njihovo pomoč. Na domačih tleh so pogosto v akciji in pomagajo drugim službam (gasilcem, policiji in reševalcem). Tako so nazadnje pred nekaj dnevi na območju Metlike pomagali iskati pogrešanega gobarja, občasno na pomoč priskočijo tudi ob večjih katastrofah v tujini; sodelovali so na primer v mednarodni reševalni akciji po potresu na Sumatri leta 2009.
V okviru svetovnega prvenstva morajo tekmovalci prestati štiri delovišča: iskanje pogrešanih v ruševinah, iskanje v naravi, prikaz poslušnosti na hipodromu Stožice in sledenje na travnikih, ko pes sledi pot, po kateri je človek hodil. Iskanje v ruševinah poteka na poligonu Izobraževalnega centra za zaščito in reševanje Republike Slovenije na Igu, kjer morajo psi in vodniki po simuliranem rušilnem potresu v ruševinah v pol ure najti tri skrite osebe (markerje) na območju, velikem približno 2000 kvadratnih metrov.
Vodnik psa se odloči, po kakšnem sistemu bo delal, kakšna je taktika, in nato psa pošlje v iskanje. Ko pes začuti vonj po človeku, večinoma to nakaže z lajanjem, lahko pa tudi na drug način svojemu vodniku da vedeti, da je našel vonj po živem človeku, pojasnjuje Ziblerjeva. Pogoj je, da pes najde vse tri markerje in da zbere najmanj 140 točk.
»Tudi letos pričakujemo kakšne stopničke,« pravi Sava Zibler.
Pomembno je sodelovanje
Čeprav imajo psi tako rekoč čudežne vohalne zmožnosti, se je pokazalo, da naloga kljub tej naravni danosti le ni tako preprosta. Tajvanski vodnik in njegov štiriletni črni labradorec naloge na primer nista opravila najbolje, saj je pes od treh našel le dva markerja in zbral 118 točk. A ga je njegov vodnik kljub temu za trud nagradil z objemom in – rokavico, ki jo je nato štirinožec z veseljem prenašal naokoli. Bolje se je odrezala osemletna labradorka Kira iz Nemčije, ki je zbrala 143 točk.
Kot pojasnjuje Ziblerjeva, se pri iskanju ocenjujeta dva sklopa – delo psa in vodnika ter na kakšen način je pes nakazal najdenega markerja. Ocenjuje se torej, kako se je vodnik lotil dela, ali izkorišča veter, dostope, ali se prilagaja situaciji, ocenjuje se gibljivost psa (in vodnika) po ovirah, kako dobro sodelujeta, kako dobro vodnik »bere« svojega kosmatinca in kako ga ta uboga, ko ga usmerja. Drugi sklop je nakazovanje markerja (kar lahko prinese 120 točk od 200), in sicer, kako natančno ga je pes lociral, kako laja in podobno. Najslabše, kar lahko naredi, je, da marker, ko ga najde, zapusti.
Na vprašanje, katere pasme so najbolj primerne za reševalne pse, Ziblerjeva pojasnjuje, da so najprimernejše tiste, ki imajo veliko prirojenega lovskega nagona – prinašalci, ki so priljubljeni predvsem v Sloveniji, ovčarji, belgijski ovčarji, labradorci, skratka srednje velike pasme, ker imajo zelo majhne pasme težave z gibanjem po ruševinah, prav tako tudi velike in težke pasme. Kar zadeva delovno dobo reševalnih psov, je ta odvisna od naporov, ki so jim izpostavljeni. Pes je pri treh letih usposobljen in lahko zanesljivo dela do desetega leta, če nima kakšne bolezni, nekateri psi pa še dlje.
