Ukiniti »bralne vaje« in zaščititi priče
Zakon o kazenskem postopku: Stroka ima pomisleke o predlogu spremembe
Odpri galerijo
Kritični strokovnjaki pravijo, da je novela le različica predloga, ki ga je zagovarjal minister Goran Klemenčič in je lani neslavno propadel. FOTO: Leon Vidic
Ljubljana – Z vprašanjem, kako povečati učinkovitost kazenskega postopka, se ukvarjajo vsi udeleženci v postopku. K večji učinkovitosti naj bi prispevale spremembe kazenskega postopka, ki jih je pravosodno ministrstvo že dalo v javno razpravo, a del stroke meni, da je predlagana ureditev problematična in odpira številna ustavnopravna vprašanja.
Nov predlog spremembe zakona o kazenskem postopku ministrstva za pravosodje Andreje Katič je, kot so opozorili na strokovni konferenci v organizaciji Odvetniške zbornice Slovenije na ljubljanski pravni fakulteti, pravzaprav le različica predloga, ki ga je pripravilo ministrstvo v času ministra Gorana Klemenčiča in je lani neslavno propadel.
Po mnenju odvetnika dr. Blaža Kovačiča Mlinarja javnost kazenski postopek pogosto dojema kot neučinkovit. A glede na to, da je velika večina sodb obsodilnih, odvetnik tak vtis pripisuje zlasti odmevnim primerom, še posebej gospodarske kriminalitete, ki so v zadnjih letih naše pravosodje po odvetnikovem mnenju v marsičem našli nepripravljeno.
K večji učinkovitosti bi po njegovem mnenju zagotovo pripomogla sprememba oziroma ukinitev branja vseh listinskih dokazov na glavnih obravnavi, s katerimi so udeleženci postopka tako ali tako seznanjeni. Kar zadeva višje sodišče, bi bilo treba zmanjšati število zadev, vrnjenih na prvo stopnjo, na prvostopenjskih sodiščih pa po besedah Kovačiča Mlinarja še vedno ostaja premalo posluha za ugovore obrambe, ki se nato izkažejo za utemeljene na višjih stopnjah. Tožilsko zaslišanje priče v predkazenskem postopku in zaslišanje osumljencev brez navzočnosti odvetnika in z zvočnim snemanjem, ki ga predlaga novela zakona, po njegovem mnenju ne bi v ničemer pripomogli k učinkovitosti kazenskega postopka, pri bolj zapletenih kaznivih dejanjih pa bi stvari še poslabšali.
Dr. Anže Erbežnik z Evropske pravne fakultete, ki je bil kritičen že do prejšnjega predloga novele, vidi predlaganje različice tistega, s čimer so se soočili že lani in je bilo zavrnjeno tako v strokovnih krogih kot tudi v parlamentu, komaj leto dni kasneje kot nestrokovno in nedemokratično. Stanje kriminalitete v Sloveniji ni takšno, da bi upravičevalo izjemen pomik postopka v smislu učinkovitosti pregona na račun pravic obdolženca.
Omenil je nekaj ustavnopravnih problemov v zvezi s pravicami obrambe, ki se bodo po njegovem zagotovo pokazali. Med drugim je izpostavil določbe glede uvedbe policijskega zasliševanja osumljenca tudi brez navzočnosti zagovornika in ob snemanju. Pojavil bi se lahko resen ustavnopravni problem pri vprašanju, do kakšne mere bi se imel obdolženec oziroma obramba pravico seznaniti s policijskim spisom, pri zaslišanju prič pa lahko nastane problem, če oziroma ko priča naknadno postane osumljenec. Prenos izvajanja personalnih dokazov na policijo bi bil lahko problematičen tudi zato, ker bi kot dokaz veljal že posnetek zaslišanja, nihče razen tam navzočih pa ne bi vedel, kako je policija pred snemanjem »mehčala« osumljenca.
Po mnenju odvetnika mag. Mitje Jeleniča Novaka takšna ureditev odpira številna ustavnopravna vprašanja, zaradi katerih bi lahko sodbe, izrečene po sprejetju novele, vse po vrsti padle na ustavnem sodišču.
Po mnenju vrhovnega državnega tožilca Hinka Jenulla je predlog zakona hibrid, »ki ni reforma«, in bi bilo bolj smotrno, da bi svoje delo nadaljevala delovna skupina, ki je že 2008 pripravila koncept nove ureditve. Tožilci si namreč želijo sprememb zakona. Če bosta postopek namesto preiskovalnega sodnika vodila policija in tožilstvo, pa si želijo ureditev z obveznim preizkusom obtožbe pred obtožnim senatom, kar bi zmanjšalo tveganja srečevanja z nedovoljenimi dokazi pred vrhovnim ali ustavnim sodiščem. Zagotovo pa mora biti ureditev takšna, da obdolžencu omogoča aktivno sodelovanje v postopku.
Kot je dodal ljubljanski okrožni sodnik Tomaž Bromše, sogovorniki pa so se strinjali, naj se v prvi fazi spremenijo nujne zadeve, in sicer zaščita prič v kazenskih postopkih in zamudne »bralne vaje« na glavnih obravnavah, o spornih vprašanjih pa naj se še premisli.
Nov predlog spremembe zakona o kazenskem postopku ministrstva za pravosodje Andreje Katič je, kot so opozorili na strokovni konferenci v organizaciji Odvetniške zbornice Slovenije na ljubljanski pravni fakulteti, pravzaprav le različica predloga, ki ga je pripravilo ministrstvo v času ministra Gorana Klemenčiča in je lani neslavno propadel.
Učinkovitost postopka
Po mnenju odvetnika dr. Blaža Kovačiča Mlinarja javnost kazenski postopek pogosto dojema kot neučinkovit. A glede na to, da je velika večina sodb obsodilnih, odvetnik tak vtis pripisuje zlasti odmevnim primerom, še posebej gospodarske kriminalitete, ki so v zadnjih letih naše pravosodje po odvetnikovem mnenju v marsičem našli nepripravljeno.
K večji učinkovitosti bi po njegovem mnenju zagotovo pripomogla sprememba oziroma ukinitev branja vseh listinskih dokazov na glavnih obravnavi, s katerimi so udeleženci postopka tako ali tako seznanjeni. Kar zadeva višje sodišče, bi bilo treba zmanjšati število zadev, vrnjenih na prvo stopnjo, na prvostopenjskih sodiščih pa po besedah Kovačiča Mlinarja še vedno ostaja premalo posluha za ugovore obrambe, ki se nato izkažejo za utemeljene na višjih stopnjah. Tožilsko zaslišanje priče v predkazenskem postopku in zaslišanje osumljencev brez navzočnosti odvetnika in z zvočnim snemanjem, ki ga predlaga novela zakona, po njegovem mnenju ne bi v ničemer pripomogli k učinkovitosti kazenskega postopka, pri bolj zapletenih kaznivih dejanjih pa bi stvari še poslabšali.
Dr. Anže Erbežnik z Evropske pravne fakultete, ki je bil kritičen že do prejšnjega predloga novele, vidi predlaganje različice tistega, s čimer so se soočili že lani in je bilo zavrnjeno tako v strokovnih krogih kot tudi v parlamentu, komaj leto dni kasneje kot nestrokovno in nedemokratično. Stanje kriminalitete v Sloveniji ni takšno, da bi upravičevalo izjemen pomik postopka v smislu učinkovitosti pregona na račun pravic obdolženca.
Omenil je nekaj ustavnopravnih problemov v zvezi s pravicami obrambe, ki se bodo po njegovem zagotovo pokazali. Med drugim je izpostavil določbe glede uvedbe policijskega zasliševanja osumljenca tudi brez navzočnosti zagovornika in ob snemanju. Pojavil bi se lahko resen ustavnopravni problem pri vprašanju, do kakšne mere bi se imel obdolženec oziroma obramba pravico seznaniti s policijskim spisom, pri zaslišanju prič pa lahko nastane problem, če oziroma ko priča naknadno postane osumljenec. Prenos izvajanja personalnih dokazov na policijo bi bil lahko problematičen tudi zato, ker bi kot dokaz veljal že posnetek zaslišanja, nihče razen tam navzočih pa ne bi vedel, kako je policija pred snemanjem »mehčala« osumljenca.
Številna ustavnopravna vprašanja
Po mnenju odvetnika mag. Mitje Jeleniča Novaka takšna ureditev odpira številna ustavnopravna vprašanja, zaradi katerih bi lahko sodbe, izrečene po sprejetju novele, vse po vrsti padle na ustavnem sodišču.
Po mnenju vrhovnega državnega tožilca Hinka Jenulla je predlog zakona hibrid, »ki ni reforma«, in bi bilo bolj smotrno, da bi svoje delo nadaljevala delovna skupina, ki je že 2008 pripravila koncept nove ureditve. Tožilci si namreč želijo sprememb zakona. Če bosta postopek namesto preiskovalnega sodnika vodila policija in tožilstvo, pa si želijo ureditev z obveznim preizkusom obtožbe pred obtožnim senatom, kar bi zmanjšalo tveganja srečevanja z nedovoljenimi dokazi pred vrhovnim ali ustavnim sodiščem. Zagotovo pa mora biti ureditev takšna, da obdolžencu omogoča aktivno sodelovanje v postopku.
Kot je dodal ljubljanski okrožni sodnik Tomaž Bromše, sogovorniki pa so se strinjali, naj se v prvi fazi spremenijo nujne zadeve, in sicer zaščita prič v kazenskih postopkih in zamudne »bralne vaje« na glavnih obravnavah, o spornih vprašanjih pa naj se še premisli.
