Kazen za umor so mu znižali, pomanjkanje empatije ni obteževalna okoliščina
Na ljubljanskem višjem sodišču se je včeraj z izrekom sodbe zaključilo sojenje Žarku Gorenjcu. Dvoma o tem, da je 5. marca 2021 v Dolah pri Polici ubil svojo ženo Jasno, zdaj ni več. Se je pa ob tem znova pokazalo, kako zelo pomembna je natančnost sodišč, ko pri določanju višine zaporne kazni ugotavljajo tako olajševalne kot obteževalne okoliščine.
V primeru Gorenjca so pri sodnicah Špeli Koleta, Lei Habjanič in Mateji Lužovec prav te odigrale ključno vlogo pri odločitvi, da mu kazen 23 let zapora, izrečeno februarja lani na ljubljanskem okrožnem sodišču, znižajo na 21 let. Obtoženi jih je namreč z odvetnikom Gorazdom Fišerjem prepričal, da je prvostopenjsko sodišče pri določitvi višine kazni napačno upoštevalo nekatere obteževalne okoliščine. Kot denimo to, da je vso krivdo zvračal na ženo in da ni izkazal nobene empatije. Po besedah Špele Koleta tega zagovora obtoženega ni mogoče šteti kot obteževalno okoliščino. Kot tudi ne nezmožnosti empatije, saj je to njegova osebna lastnost.
Sodnice so Fišerju dale prav tudi, ko je zatrjeval, da obtožencu niti tega, da se je oškodovancem le verbalno in menda povsem neiskreno opravičil, ne morejo šteti v slabo. Kot tudi ne njegovega ravnanja po smrti oškodovanke. Koleta je poudarila, da je treba v tem primeru upoštevati, da je takrat poskušal storiti samomor, a da je kljub vsemu nato odšel na policijo in se prijavil.
Tega, da se je Jasna med davljenjem za življenje borila od 70 do 100 sekund, pa, se strinja senat treh višjih sodnic, tudi ne moremo šteti za dolgotrajno bitko za življenje. »Seveda pa to ne zmanjšuje teže kaznivega dejanja,« je še dodala sodnica.
Kar zadeva olajševalne okoliščine, je senat sklenil, da jih je okrožno sodišče pravilno upoštevalo pri določitvi kazenske sankcije. Glede na vse skupaj so Gorenjcu izrekle 21 let zapora. In mu s tem dokončno zapečatile usodo, saj je sodba že postala pravnomočna.
Prepričan, da je on žrtev
Spomnimo. Gorenjc, ki ga včeraj na razglasitev sodbe ni bilo, je 5. marca 2021 v hiši v Dolah na Polici najprej iz omare v predsobi s kopalnega plašča vzel pas, nato pa z njim začel daviti ženo. Do trenutka, dokler ni izgubila zavesti in nato tudi umrla, je trajalo od 70 do 100 sekund. Po dejanju je ni poskušal oživljati, ampak jo je, kot je že v zaključnih besedah prvostopenjskega sodišča izpostavil zastopnik oškodovancev Mitja Pavčič, 12 ur pustil mrtvo in zvezano ležati na postelji.
Obtoženi je v svoj bran zatrjeval, da je dan pred usodnim 5. marcem šel v svojo sobo, vzel kokain in pomirjevala ter zaspal. Sredi noči je prišla Jasna, mu začela očitati, da ji je uničil življenje, mu povedala, da mu bo vzela hčer in ga zasmehovala. »Poskušal sem jo pomiriti, a mi je med prerivanjem zlomila prst,« je razlagal in dodal, da ne ve, kaj se je zgodilo potem. Spomni se le, da je bil nad njo, da je imela pas okoli vratu in zvezane roke na hrbtu. Potem je hčerko odpeljal do svojih staršev in šel v gozd. Poskušal si je vzeti življenje, a ker mu ni uspelo, je poklical starše, povedal, kaj se je zgodilo, in z očetom šel na policijo.
Še v torek, ko so na višjem sodišču potekale zaključne besede, pa je to, kar je storil, spet želel zvaliti na Jasno: »Če ne bi prišla v sobo in me zbudila, se to nikoli ne bi zgodilo.« Z dodatnimi dokaznimi predlogi, ki so jih sodnice gladko zavrnile, pa tudi poskušal dokazati, da ga je pokojnica najprej žalila in poniževala, mu na telefon celo namestila aplikacijo za sledenje, s čimer da mu je kršila ustavno pravico do zasebnosti, ter da je bila žena tista, ki je manipulirala s sodelavci in odvetnico. Skratka, da je bil on dejanska žrtev.
»Če bi bil jaz nasilen do nje, bi pomoč iskala ona in ne jaz,« je med drugim tudi že poudaril v pritožbi na prvostopenjsko sodbo iz lanskega februarja. In tudi, da se mu je želela maščevati za njegov skok čez plot leta 2015. Ob vsem tem pa da naj bi bil celo neprišteven. V ta namen je s pomočjo zagovornikov Gorazda Fišerja in Marka Makuca angažiral hrvaško multidisciplinarno izvedenko Sanjo Elizabeth Radeljak. Ta se je v svojem mnenju še posebej posvetila izvidu magnetnoresonančnega slikanja obtoženčeve glave, kjer so menda vidne organske spremembe na možganih. To naj bi povzročilo nenačrtovano, stihijsko, impulzivno vedenje »zunaj realnega stanja doživljanja«. A ko sta njeno mnenje pregledala izvedenca psihiatrije Peter Pregelj in nevrologije Blaž Koritnik, se je izkazalo, da le ni tako.
V mejah normalnega
Koritnik je razložil, da je magnetnoresonančna slika povsem v mejah normalnega in da obtoženi razen migrenskih glavobolov nima znakov nevrološke bolezni. Pregelj pa je še naprej vztrajal, da je bila obtoženčeva prištevnost v času kaznivega dejanja zmanjšana, a ne bistveno. Sodnice tako niso imele nobenega razloga, da ne bi verjele slovenskim strokovnjakom in zaključkom sodišča prve stopnje o dejanskem stanju. Zato tudi niso sledile navedbam obtoženčevih zagovornikov glede izostanka opisa nizkotnih nagibov v opisu dejanja.
Tako tožilstvo kot Pavčič sta se v zaključnih besedah sicer zavzela za izrek 28 let zapora. »Tudi danes ni izrazil nobenega obžalovanja in občutka odgovornosti za to, kar je naredil,« je opozoril zastopnik oškodovancev Pavčič:»Niti blefirati se mu ne da, da mu je žal«.
