Vsak bi lahko dobil priznanje!

Ljubljana – »Vsi nominiranci so bili odlični, vsak bi lahko dobil priznanje. Spet se je pokazalo, da imamo Slovenci visoko razvit socialni čut. Solidarnost nas povezuje in prinaša pomoč tistim, ki jo potrebujejo. Tudi v vladi to vemo, nekaj nam je že uspelo pri socialnih transferjih, minimalnih pokojninah, po tej poti nadaljujemo. Hvaležen sem nagrajencu Jakopoviču in vsem, ki delajo z njim,« je izbor letošnje Delove osebnosti leta komentiral premier Miro Cerar, ki je bil skupaj s predsednikom državnega zbora Milanom Brglezom častni gost včerajšnje prireditve.

Še preden so se oglasili bobni in je zazvenela znamenita arija iz Bizetove opere Carmen, smo v občinstvu zmotili Petra Čeferina, znanega odvetnika, pisatelja in očeta enega od nominirancev Aleksandra Čeferina. »Zmagovalcu bom iskreno čestital. Aleksander pa je zame postal Slovenec leta že 13. oktobra leta 1967, ko se je rodil,« je povedal. Po njegovem prepričanju bi junaki našega časa bili tisti, ki bi Slovenijo rešili iz sedanjih razmer. »To bi bili dobri, pošteni in učinkoviti politiki ter seveda ljudje, ki tistega, ki leži na tleh, ne bi obšli, temveč bi ga pobrali in mu pomagali,« je na kratko misli strnil sogovornik.

Legendarni novinarki Manca Košir in Bernarda Jeklin sta menili, da je izbor odmev časa. »Vedno si človek misli, kaj če bi izbrali še tega ali onega in da bi bile enakovredneje zastopane ženske, a po drugi strani je res, da je toliko tudi drugih izborov, pri katerih so v ospredju prav one. Tu so res velike osebnosti, ki so nosilci znamenj sveta, v katerem živimo: od profesorja dr. Zvezdana Pirtoška, ki je gotovo eden najglasnejših govorcev o demenci, do Milana Jakopoviča, ki je čudovit človek in ki je v svoje poslanstvo vložil ogromno energije in vere. Čeprav je hkrati žalostno znamenje, da stvari v družbi niso urejene tako, kot bi morale biti, da rešujejo strahotno revščino in lakoto dobri ljudje. To me zelo prizadene, a če bo za osebnost leta izbran on, bom zelo ploskala,« je dejala Manca Košir.

»Izbor je logičen in najbrž tudi nujen glede na kontekst, v katerem živimo,« je komentirala Bernarda Jeklin. Vsak kandidat je imel, kot se je izrazila, »en svoj rajc in jaz sem že navajena, da nikoli ne uganem prav. Če se opredelim za nekoga, je vedno nekdo drug. Zato sem se nehala opredeljevati za zmagovalca, ampak me zanimajo predvsem kandidati. Ti so bili odlični, so eho časa, v katerem živimo, in to je tisto, kar morajo kandidati biti.«

Alja Predan, umetniška direktorica festivala Borštnikovo srečanje, je poudarila, da gre zmeraj za »izjemne ljudi, ki mislijo svet na human, etični način, torej na tak, na kakršnega bi ga morali misliti vsi. Zdaj je to postalo izjema, zato se mi ne zdi nič nenavadnega, da je nagrajenec Jakopovič. Zdi se mi, da imamo na vseh področjih zelo veliko izjemnih ljudi. Vsi smo ponosni na športnike, ne vem pa, ali smo tako ponosni tudi na kulturne ustvarjalce. To malce pogrešam. V tujini se rada pohvalim z dosežki na drugih področjih. Upam, da so moji kolegi z drugih področij enako ponosni na slovenske dosežke tudi v kulturi in umetnosti, ki sta dva od najpomembnejših gradnikov identitete in zgodovine naroda.«

»Zanimiva je prisotnost socialne note,« pa izpostavlja Stojan Petrič, predsednik nadzornega sveta FMR. »Odkar smo lastniki Dela, je socialno področje zmagalo že drugič. To pomeni, da je slovenska družba zelo občutljiva in hvaležna, če poskušaš na tem področju kaj narediti. To kaže na mehko slovensko dušo. In to me preseneča, saj smo Slovenci kot narod zelo racionalni. V Sloveniji imamo tudi druge nagrade, denimo za menedžerja leta, pri Delovem izboru pa mi je všeč prav paleta različnih področij. Težko presojam, a razumeti morate, da bi kot gospodarstvenik sam glasoval za gospodarstvenika. Yaskawa je zelo uspešen projekt. Mislim, da bo na področju znanosti v Sloveniji spremenil marsikaj, zato bo čez nekaj let tudi zaradi novih zaposlitev manj socialno ogroženih ljudi. «