Koliko evropska zakonodaja vpliva na nas?
Raziskave so pokazale, da kar 80 odstotkov predpisov, ki veljajo v državah članicah, neposredno ali posredno prihaja iz Evropske unije. To po besedah dr. Mateja Avblja, rednega profesorja za evropsko pravo na novogoriški Novi univerzi, pomeni, da večino naših pravnih obveznosti danes ureja evropski zakonodajalec, ki sestoji iz evropskega parlamenta in sveta EU (tega sestavljajo ministri držav članic).
»Ključna zakonodajna akta EU sta uredba in direktiva,« je poudaril sogovornik. Bistvena razlika med njima je, da je uredba zavezujoča v celoti in po objavi v uradnem listu EU neposredno velja in zavezuje vse države članice. Drugače kot direktive se torej uredb ne prenaša v nacionalni pravni red. Direktive so bolj prožen evropski zakonodajni akt in se jih sprejema, kadar med državami članicami na nekem področju obstajajo večje razlike in hkrati ni potrebe po popolnem poenotenju prava na tistem področju. Direktive državam članicam določajo cilj, ki ga morajo v določenem roku doseči, izbira načina za dosego tega cilja pa je prepuščena državam članicam. Zato je treba direktive prenesti oziroma implementirati v nacionalni pravni red, tako da se sprejme ustrezen nacionalni predpis.
»Če država krši svojo implementacijsko dolžnost in direktive pravočasno ne prenese ali jo prenese napačno oziroma jo napačno uporablja, lahko tudi direktiva postane neposredno učinkovita. To pomeni, laično rečeno, da pravo EU ni tam zunaj, nekaj abstraktnega, ampak učinkuje neposredno v državah članicah, nanj se lahko sklicujemo vsi posamezniki pred nacionalnimi organi, upravnimi organi in sodišči,« je pojasnil. Poleg tega velja, da če sta evropsko in nacionalno pravo v konfliktu, morajo nacionalni organi uporabiti evropsko pravo.
Učinkovit pravni sistem
Avbelj je poudaril, da je evropsko pravo, če ga, denimo, primerjamo z mednarodnim, zelo učinkovit pravni sistem, saj države članice zgledno spoštujejo njegove predpise. Če te visoke stopnje pravne in politične zavesti med državami članicami ne bi bilo, ne bi bilo več enotnega evropskega trga. K spoštovanju evropskega prava – zlasti ko gre za direktive – prispeva tudi nadzor, ki ga izvaja evropska komisija. Ta je namreč varuh ustanovnih pogodb in – če je treba – proti državam članicam uvaja postopke pred sodiščem EU, ki je pri tem zelo učinkovito. »Sicer pa je učinkovitost evropskega prava v največji meri zagotovljena, če se nanj pred nacionalnimi organi in sodišči sklicujejo pravni subjekti iz držav članic, podjetja in posamezniki ter s tem poskrbijo, da to pravo dejansko živi v praksi,« je navedel. Pri tem je ključna vloga nacionalnih sodišč, ki morajo evropsko pravo uporabljati enovito po vsej Uniji ter se za razlago lahko obrnejo tudi neposredno na sodišče EU.
Države so pri spoštovanju pravnih zavez po evropskem pravu različno uspešne. Slovenija je pri tem nekje v zlati sredini, s trendom, ki nakazuje nazadovanje. Na spoštovanje evropskega prava po Avbljevih besedah vplivajo organizacija države, politična stabilnost, pravna in politična kultura, učinkovit upravni in sodni aparat, poznavanje evropskega prava v stroki in med državljani na splošno.
Evropsko pravo se dotika prav vsega
»Ni več nukleusa nacionalne suverenosti, ki se ga ne bi evropsko pravo vsaj posredno dotikalo,« je zagotovil sogovornik. Razmerje med državami članicami in Unijo je sicer urejeno prek načela prenesenih pristojnosti, tako da ima Unija samo tiste pristojnosti, ki so jih nanjo prenesle države članice. »Toda sodišče EU je evropsko pravo razlagalo zelo široko, tako da morajo države članice, na primer, tudi tiste pristojnosti, ki so izključno njihove, izvajati skladno s pravom EU,« je pojasnil.
Politični proces, ki se odvija v Bruslju ali Strasbourgu, je po njegovem že pomembnejši od nacionalnega. Naša demokratična zavest je, kot je izpostavil Avbelj, zmotno osredotočena predvsem ali celo izključno na nacionalne politične peripetije.
Vprašanje zagotavljanja nacionalne varnosti je, na primer, področje, ki je v izključni pristojnosti držav članic, a kot je opozoril sogovornik, je migrantska kriza leta 2015 in pozneje pokazala, da niti za svojo nacionalno varnost same ne morejo več učinkovito poskrbeti. Ključno je medsebojno sodelovanje. »EU še ni fiskalna unija, nima lastnih neposrednih davkov, tako da davčna pristojnost ostaja v rokah držav članic, a se mora izvajati skladno z evropskim pravom, torej na nediskriminatoren način in da se zagotavlja javnofinančna vzdržnost,« je omenil naslednje področje. Skladno s tem mora tudi vsakoletni državni proračun ter še posebej srednjeročni proračunski načrt dobiti odobritev Bruslja, preden ga lahko dokončno potrdi slovenski parlament. O šolstvu in kulturi je povedal, da sta seveda jedro nacionalne identitete, toda tudi politike na tem področju se morajo izvajati skladno z evropskimi normami, pa tudi vrednostmi, še posebej takrat, kadar so financirane iz evropskih virov.
Napoved razširjene Evrope več hitrosti
»Z več izzivi ko se bodo spoprijemale države članice, manj jih bodo sposobne rešiti same in večja bo potreba po skupnem delovanju na ravni EU. Države bodo torej še naprej prenašale nove pristojnosti na EU,« je napovedal Avbelj. Sodelovanje v EU se po njegovem vse bolj poglablja, kar bo nedvomno zajelo tudi fiskalno, obrambno, varnostno, zunanjepolitično, socialno, zdravstveno in druga področja. Prepričan je, da bo stopnja federalizacije – vendar ne v smeri evropske države – v naslednjih desetletjih gotovo napredovala. Je pa pričakovati, da se bo spremenil tudi status držav v Uniji, saj vse ne bodo enako zmožne in pripravljene na tako poglobljeno integracijo. »Lahko torej računamo na veliko, razširjeno Unijo, ki bo delovala po načelu Evrope več hitrosti v okviru različnih koncentričnih krogov evropskega povezovanja,« je sklenil.
