Boškovićeva obramba: To je zasebna vojna

Ljubljana – Potem ko je obrambi paroha Srbske pravoslavne cerkve (SPC) Perana Boškovića uspelo s predlogom za izločitev predsednice senata Vladislave Lunder, je sodišče včeraj zanj opravilo nov predobravnavni narok, vodila ga je sodnica Mojca Kocjančič. Bošković je krivdo sicer že prejšnjič zavrnil.

Čeprav sodišče Perana Boškovića tokrat torej ni ponovno spraševalo o krivdi, pa je želel kljub temu pojasniti, zakaj je ni bil pripravljen priznati. Kot je povedal, je v 30 letih dela v Ljubljani z le 15.000 verniki »ustvaril najboljšo srbsko pravoslavno zgodbo v Evropi, najlepšo cerkev, kulturno-pastoralni center, pa čeprav je po Evropi sicer kar milijon Srbov«. Paroh je prepričan, da je obtožnica, ki je po njegovem le fotokopija ovadbe Željka Lubarde, ki ga je nasledil aprila 2012, namenjena medijem in ne sodišču, v njej pa ni izpovedi tistih, ki so govorili njemu v prid. »Ne čutim se krivega, in to bom tudi dokazal,« je še dejal Bošković.

Več o spornih poslih bo imel priložnost pojasniti konec maja, ko bo predvidoma podal svoj zagovor. Na nadaljevanju predobravnavnega naroka je včeraj tožilec Boštjan Valenčič sodišču predstavil še nekaj dodatnih dokaznih predlogov. Tako ga zanimajo izpiski Boškovićevih transakcijskih računov, oziroma katere storitve je plačeval od januarja 2008. Prav tako ga zanimajo okoliščine gradnje njegove hiše – dvojčka. Tožilec bi med drugim zaslišal predstavnika družbe, ki je nadzoroval gradnjo, poleg tega je predlagal dopolnitev izvedenskega mnenja glede vrednosti izvedenih del na nepremičnini, ki je tudi predmet začasnega zavarovanja.

Boškovićev zagovornik Milan Krstić je temu nasprotoval in sodišču predlagal, naj zadevo vrne v preiskavo. »Ob takšni ofenzivi tožilstva oziroma njihovih spletkah in lažeh je to edino smiselno,« je dejal Krstić, ki je pregon tožilstva označil za zasebno vojno zoper paroha, ki da ga je očitno treba uničiti. Sam je predlagal zaslišanje več prič, parohov in drugih, ki so jim znane okoliščine v obtožnici zajetih očitkov.

Del donacij v svoj žep

Zgodba se je začela, ko je ljubljanska cerkvena občina junija 2012 v kazenski ovadbi Boškovića obremenila »odtujitve dela sredstev, zbranih za gradnjo župnijskega doma ob pravoslavni cerkvi v Ljubljani«. Ovadil ga je Lubarda, ki so ga kasneje premestili, ovadbo pa je SPC nato umaknila. Del donacij, ki jih je SPC prejela za začetek gradnje kulturno-pastoralnega centra za vernike, naj bi si Bošković prisvojil, prav tako gradbeni material, in si s tem v Gameljnah gradil stanovanjsko hišo.

Tožilstvo trdi, da je Bošković kot zakoniti zastopnik med januarjem 2007 in decembrom 2011 z računov SPC plačeval lastne stroške in stroške družinskih članov (naročnino za časopise, dopolnilno zdravstveno zavarovanje, položnice za internet in telefon, obroke finančnega lizinga za avto, premije življenjskega zavarovanja, nakup vrednostnih papirjev, prispevek RTV, članarino AMZS) – vse skupaj v znesku najmanj 73.392 evrov. Avgusta in septembra 2009 naj bi odredil v izplačilo dva računa družbi Empora Nova v skupni vrednosti 20.216 evrov, družbi Hum 2000 pa 10.195 evrov, pri čemer je bila vsebina računov po prepričanju tožilstva lažna, saj družbi pri gradnji nista opravili nobenih del, bili sta nedelujoči in kot taki pozneje izbrisani iz sodnega registra. Prav tako naj bi kot predstavnik SPC odredil plačilo računa v znesku 21.144 evrov podjetju Printlab, katerega lastnik in zakoniti zastopnik je takrat bil, vrednost pa naj bi bila bistveno precenjena glede na realno vrednost dobavljenega materiala in montaže. Odstopanja pri opravljenih delih in količini dobavljenega materiala je ugotovil tudi izvedenec gradbene stroke. Tožilski očitki se nanašajo še na naročilo materiala (keramike, parketa, tapet ...), namenjenega gradnji SPC, pri čemer je menda del materiala končal v Boškovićevi zasebni hiši. S tem naj bi SPC oškodoval še za 114.685 evrov, trdi tožilstvo, ki je prepričano, da je nekdanji starešina SPC ravnal nezakonito. Ustava SPC namreč določa, da je premoženje cerkve namenjeno le uresničevanju njenih ciljev, cerkveno premoženje in njegovi prihodki se uporabljajo samo za splošne ali posebne cerkvene potrebe, za druge namene pa ne.