Če je vročitev neuspešna, za vročevalca ni plačila

Ljubljana – »Obdolženca ni, vabilo zanj ni izkazano, povratnice sodišče nima, kar pomeni, da mu pošta ni bila vročena, zato se glavna obravnava ne opravi in se preloži na kasnejši datum,« je eden najpogostejših vzrokov za prelaganje glavnih obravnav na slovenskih sodiščih.

Vročanje sodnih pisanj ureja predvsem zakon o kazenskem postopku. Ta v 118. členu določa, da se pisanje, za katero je v zakonu določeno, da ga je treba osebno vročiti, izroči neposredno naslovniku. Če tega ni tam, kjer naj se vročitev opravi, poizve vročevalec, kdaj in kje bi ga mogel najti, ter mu pusti pri katerih od oseb, omenjenih v 119. členu tega zakona ali v hišnem predalčniku, sporočilo, naj bo določenega dne ob določeni uri v svojem stanovanju ali na svojem delovnem mestu, da sprejme pisanje. Za osebno vročitev se šteje tudi vročitev po varni elektronski poti. Če vročevalec tudi potem ne najde tistega, ki bi mu moral vročiti pisanje, ravna po prvem odstavku 119. člena tega zakona; s tem se šteje, da je vročitev opravljena.

V skladu s 119. členom se pisanja, za katera v tem zakonu sicer ni določeno, da morajo biti osebno vročena, prav tako vročajo osebno. Vendar pa se v primeru, če naslovnika ni v stanovanju ali na delovnem mestu, lahko izročijo kateremu od njegovih odraslih družinskih članov, ki je pisanje dolžan sprejeti. Če niti teh ni v stanovanju, se pisanje izroči hišniku ali sosedu, če v to privolita. Če pa se vroča pisanje na delovnem mestu tistega, kateremu naj bo vročeno, in tega ni tam, se lahko izroči osebi, pooblaščeni za sprejemanje pošte, ki je pisanje dolžna sprejeti, ali komu, ki dela na istem mestu, če v to privoli.

Veljavna tudi vročitev na javnem mestu

Vročitev na javnem mestu je veljavna, če tistega, kateremu mora biti pisanje osebno vročeno, ni tam, kjer naj se vročitev opravi, vendar pa so pravila glede dopustnosti načina vročitve različna glede na tip pisanja. V določenih primerih lahko sodišče to opravi tudi z nabitjem na sodno desko (npr. zasebnemu tožilcu ali oškodovancu), v določenih pa je potrebna osebna vročitev. Tako 120. člen zakona o kazenskem postopku določa, da je treba obdolžencu osebno vročiti vabilo na prvo zaslišanje v predhodnem postopku in vabilo na glavno obravnavo.

Kadar je potrebna osebna vročitev, število poskusov ni zakonsko predvideno, postopanje sodišča pa je odvisno od okoliščin primera. Če naslovnika ni mogoče najti, sodišče praviloma opravi dodatne poizvedbe. Če se ne ve za stalno ali začasno prebivališče obdolženca, zahteva sodišče od policije, naj obdolženca poišče in sporoči sodišču njegov naslov, lahko pa tudi razpiše tiralico. V primeru očitnega izmikanja oziroma skrivanja je v nadaljnjih fazah in ob izpolnjenih zakonskih pogojih načeloma mogoča tudi odredba pripora za zagotovitev navzočnosti.

Med vročevalci prevladujejo zasebni detektivi

Delovanje vročevalcev ureja pravilnik o delovanju oseb, ki opravljajo vročanje v kazenskem in pravdnem postopku. Vročevalci so zunanje osebe, ki niso zaposlene pri sodišču ampak imenovane s strani ministra za pravosodje. Seznam vročevalcev vodi Ministrstvo za pravosodje, sodišča pa se za njihovo izbiro odločajo, kadar vročitev z drugimi sredstvi (npr. preko pošte) ni uspešna. Na seznamu je trenutno 112 pooblaščenih sodnih vročevalcev. Med njimi je največ izvršiteljev in zasebnih detektivov, z vročanjem pa se ukvarjajo tudi različne kurirske službe, podjetja za računalništvo in posredovanje storitev in različna svetovalna podjetja.

Za uspešno vročitev, vročevalcu pripada nagrada

Vročevalce se izbira z javnim naročilom, ki ga izvedejo okrožna sodišča v Sloveniji in Okrajno sodišče v Ljubljani, lahko pa ga kot skupno javno naročilo izvede tudi Vrhovno sodišče RS za vsa sodišča v Sloveniji po zakonu, ki ureja javno naročanje. Vročevalec, ki je izbran v postopku javnega naročanja za posamezno sodišče, opravlja vročanje sodnih pisanj za naročnika na celotnem območju Slovenije.

Pooblaščeni vročevalec je upravičen do nagrade za uspešno opravljeno vročitev in do povrnitve potnih stroškov (kilometrina) za uporabo lastnega motornega vozila, za vsak prevožen kilometer izjemoma pa tudi do povrnitve drugih izdatkov za katere sodišče na podlagi predloženih dokazil oceni, da so bili potrebni. Nagrada za navadno vročitev znaša pet evrov vključno z davkom na dodano vrednost, nagrada za osebno vročitev pa 50 evrov vključno z davkom na dodano vrednost. Pravilnik določa, da se priznana nagrada in odmerjeni stroški izplačajo iz proračuna, v skladu s plačilnimi roki, določenimi v zakonu, ki ureja izvrševanje proračuna RS. Ta sredstva ne grejo iz proračuna ministrstva, temveč sodišč oz. sodne veje oblasti.