Tiskane izdaje
Žensko so leta 1983 posilili trije moški, ko je bila v visoki nosečnosti. Policija je storilce prijela kmalu po dejanju, začela se je preiskava, po dobrih dveh tednih so jih izpustili iz pripora, po začetku glavne obravnave avgusta 1989 pa se je za enim izgubila vsaka sled.
Po številnih preložitvah narokov, predvsem zaradi odsotnosti bodisi obdolžencev bodisi odvetnikov, je primer le dobil sodni epilog po dolgih 25 letih. Ženska je v pritožbi ESČP navajala, da je neaktivnost domačih oblasti povzročila, da je bil obsojen le eden od treh obdolžencev, saj je drugi obdolženec med postopkom umrl, tretji pa je izginil in ga ni bilo več mogoče najti. Republiki Sloveniji je očitala kršitev 6. člena konvencije o človekovih pravicah (EKČP), to je kršitev obveznosti sojenja v razumnem roku.
»Republika Slovenija je podala podrobna pojasnila o tem, da se je sodišče ves čas trudilo izvesti postopek, vendar je vrsta okoliščin, ki jih ni bilo mogoče preprečiti ali se jim izogniti, vplivala na postopek: obdolženci niso bili Slovenci, v času dogodka sta dva bivala v Sloveniji, tretji pa na območju nekdanje Jugoslavije, kar je močno vplivalo na potek postopka, saj je moralo sodišče obdolžence iskati na območju nekdanje Jugoslavije, kar je bilo po letu 1991 precej oteženo. Težave so bile tudi pri vročanju sodnih pošiljk, z zagotovitvijo tolmačenja na narokih, številni naroki so odpadli zaradi odsotnosti različnih udeležencev (obdolžencev, zagovornikov, tolmačev ...),« pojasnjuje stališče države Anita Drev, predstavnica pravobranilstva za odnose z javnostjo.
Zamude so bile pretirane
Septembra 2009 je vrhovno sodišče zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti, s čimer je potrdilo enoletno zaporno kazen za edinega storilca, ki je sploh bil obsojen. Ženska je s tožbo v civilnem postopku od njega terjala 50.000 evrov odškodnine. S sodno poravnavo so se dogovorili za 15.000 evrov, a odškodnine ni dobila nikoli.
Odškodnino je terjala tudi od države na ESČP. Ta je pritožbo glede na njeno vsebino obravnaval po tretjem členu konvencije, to je z vidika obveznosti države, da izvede učinkovito preiskavo in identificira ter kaznuje storilce dejanja. Sodišče je menilo, da so zamude, ki so bile pri vodenju postopka, pretirane, in sklenilo, da domače oblasti niso izpolnile pozitivnih obveznosti po tretjem členu konvencije, še pojasnjuje Anita Drev.
ESČP je žrtvi posilstva z upoštevanjem vseh okoliščin prisodilo 16.000 evrov odškodnine, država pa ji mora vrniti tudi dobrega tisočaka sodnih stroškov. Plačati ji mora v treh mesecih.
Pet obsodb
Slovenija je bila doslej na ESČP zaradi kršitve pozitivne obveznosti države po tretjem členu EKČP obsojena v skupaj petih zadevah. Poleg primera M. A., ki ga opisujemo, še v zadevi N. D. proti Sloveniji, o kateri je ESČP razsodil januarja in državo obsodil na plačilo 4000 evrov, v zadevi Matko na plačilo 10.000 evrov (sodba iz 2006), v zadevi Butolen (sodba iz leta 2012) na 5847 evrov odškodnine ter v zadevi W., ko je žrtvi skupinskega posilstva s sodbo iz leta 2014 dosodilo 15.000 evrov.
Ta kazenski postopek je trajal 16 let, obtoženi so bili na koncu obsojeni na zaporne kazni, ki so bile zaradi preteka časa nižje od zakonsko predpisanega minimuma, ESČP pa je še posebej poudaril pomanjkljivosti pri izvedenih ukrepih za zagotovitev navzočnosti pri sojenju dveh izmed obtožencev, ki se nista nahajala v Sloveniji. V zadevah Matko in Butolen je ESČP ugotovil, da je Republika Slovenija kršila tudi materialni vidik tretjega člena konvencije, v zadevi W. pa le procesnega (torej pozitivno obveznost države), pojasnjujejo na pravobranilstvu.
