Tiskane izdaje
Maribor − »Ne bežim od odgovornosti, a iskreno povedano, ne vas ne tožilca ne razumem,« je okrajno sodnico Alenko Golčer nagovoril nekdanji mariborski župan Franc Kangler. Tožilstvo mu je naprtilo nepravilnosti pri zaposlitvi mlade podžupanje Astrid Bah in nakupu stanovanjskih enot.
»Presenečen sem nad vašo odločitvijo. V tem trenutku sem obsojen ne glede na dokaze, ki sva jih z zagovornikom posredovala in me v celoti razbremenjujejo,« se je jezil Kangler, ker je sodnica zavrnila cel kup njegovih dokaznih predlogov. »To sodišče me je enkrat že politično obsodilo. Sodnik tega sodišča [Boštjan Polegek] mi je enkrat že dejal, da predstavljam nevarnost, da se vrnem v politično življenje,« je nadaljeval in zavrnil kakršnokoli odgovornost za očitana kazniva dejanja.
Tožilec Niko Pušnik mu je v obtožnem predlogu, ki ga je sicer sestavil suspendirani tožilec Boris Marčič, naprtil prejemanje koristi za nezakonito posredovanje. Astrid Bah je domnevno uredil službo na Javnem medobčinskem stanovanjskem skladu (JMSS), ki ji je pozneje plačal še 4642 evrov šolnine in poskrbel, da je JMSS od družbe Vamar za 1.334.000 evrov kupil samski dom, pri čemer da so bili razpisni pogoji Vamarju, kjer je bil direktor stric Kanglerjeve žene, pisani na kožo.
Kangler je očitke tožilca na dolgo in široko zanikal in od njega terjal, naj pove, na kakšen način je soobtoženi direktorici JMSS Tanji Vindiš Furman karkoli naročil, saj za to ni niti enega oprijemljivega dokaza: »Se pravi, neugotovljenega dne, na neugotovljen način, na neugotovljenem kraju bi naj jaz to storil. Imamo že en tak primer v Sloveniji. Če dobiš SMS-sporočilo, a nanj ne reagiraš, to še ni kaznivo dejanje.«
Kangler je vse bolj prepričan, da gre za politični pregon: »Policija je to začela preiskovati, ko je bila Astrid Bah imenovana za podžupanjo.« Po njegovih besedah so trije kriminalisti zjutraj brali Večer in se odločili, da takšna mlada punca ne more biti podžupanja Maribora, zato so začeli pregledovati vse možne prisluhe, ki so jih imeli.
Tudi očitki o spornem nakupu samskega doma smrdijo do neba, je bilo razumeti Kanglerja. Povedal je, da so se nekateri, ki so bili na občini pred njim, navduševali nad postavitvijo kontejnerskega naselja bivalnih enot: »Si znate predstavljati evropsko prestolnico kulture in sredi mesta kontejnersko naselje za Mariborčane, ki jih doleti nesreča? Še Romov nismo dajali v kontejnersko naselje, saj si zaslužijo spoštljivo stanovanje.«
Dejal je, da je bil njegov interes in interes županov okoliških občin, ki so solastnice JMSS, da sklad kupi dobro opremljen objekt, kot se sredi tretjega tisočletja v Evropi spodobi: »Žalostno je, da me v tem Mariboru preganjate zato, ker nisem hotel barakarskega naselja.«
Največji trn v Kanglerjevi peti v celotni zadevi so prestreženi telefonski pogovori, ki pa jih sodišče, čeprav se menda nesposredno ne nanašajo na primer, noče izločiti. Prepričan je tudi, da policija tožilstvu ni izročila originalnih zgoščenk, marveč le kopije, kar je kršitev zakona, saj zase ne bi smela ničesar zadržati. To je podkrepil s pisno izjavo Franca Pukšiča, člana parlamentarne nadzorne komisije, ki je leta 2013 opravila nadzor na mariborski policiji.
Iz prebranega izhaja, da so policisti Pukšiču priznali, da imajo v omarah prepise prisluhov in kopije zgoščenk. Enako po njegovih besedah izhaja iz dopisa tedanje šefa kriminalistov Janeza Lovreca mariborskemu tožilstvu, v katerem po Kanglerjevih besedah piše, da policija pošilja kopije: »Zakaj kopije? Zakaj tožilstvo ni zahtevalo originalov?«
Postregel je še z informacijo, da je specializirano državno tožilstvo hotelo pridobiti odredbo za preiskavo prostorov policije, vendar sodišče tega ni dovolilo. Njegov zagovornik Marko Bošnjak je glede tega pojasnil, da gre za vprašanje, ali je policija sama sebi pisala določena anonimna pisma in podobne dokumente, da bi lahko dobila odredbo za prisluškovanje in poznejšo hišno preiskavo.
»To, da je policija ravnala na ta način, smo ugotavljali s pomočjo mnenja izvedenca Pušnika [Srečko], ki je ugotovil nenavadno podobnost med vsebino in načinom pisanja dokumentov, ki jih je policija pridobila po tako imenovani anonimni poti, to se pravi, da naj bi šlo za neke anonimne prijave, ter uradnimi zaznamki, ki jih je nedvomno delala policija sama.«
S tem pa za obrambo spornih potez organov pregona še zdaleč ni konec. Kot priča je bila pri hišni preiskavi navzoča oseba, ki je pred tem sodelovala v zbiranju procesnega gradiva proti Kanglerju, trdi Bošnjak, medtem ko je Kangler poudaril, da je šla policija po odredbo šestkrat k istemu preiskovalnemu sodniku. Kajpak je s prstom pokazal na Janeza Žirovnika, nekdanjega uslužbenca Sove, ki ga je nadziral kot poslanec in bil z njim ves čas v sporu.
