Hišni zapor za nekdanjo strojepisko

Ljubljana – Še preden se je nekdanja strojepiska Tjaša Dervišević odločila za materinstvo, je vedela, da se bo morala spoprijeti z očitki tožilstva, zaradi katerih bo morda morala v zapor. Sodišče je nato prav materinstvo med drugim upoštevalo kot olajševalno okoliščino, zakaj ji za zapahe ne bo treba.

Na milost ljubljanskega okrožnega sodišča, kjer je bila včasih zaposlena in kjer je zagrešila kaznivo dejanje izdaje tajnih podatkov, je upala Tjaša Dervišević. Med svoje stare sodelavce, s katerimi je delala od začetka leta 2006 do 31. marca 2010, se je pred kratkim vrnila kot obtožena in priznala, da je iz koristoljubja preprodajalcem mamil izdajala tajne podatke, ki so bili spravljeni v sefu sodišča.

Tožilec Boštjan Jeglič je po priznanju krivde prejšnji teden zato predlagal, naj gre za izdajo tajnih podatkov za osem mesecev v zapor. A po mnenju zagovornika Gorazda Fišerja je obstajala vrsta olajševalnih okoliščin, zaradi katerih bi sodišče lahko Derviševićevo kaznovalo mileje. Od tega, da doslej ni prišla navzkriž z zakonom in ni v drugih kazenskih postopkih, do priznanja krivde in dejstva, da so bili v skupini, ki jih je obveščala, kljub temu nato obsojeni.

Lahko bo skrbela za dojenčico

Spomnil pa je tudi, da je Derviševićeva mlada mama. Poročali smo, da je njena obramba pred dobrim mesecem, ko so jo prvič povabili, naj sede na zatožno klop, povedala, da je junija po rizični nosečnosti rodila deklico, ki jo doji. Ker se mora po nasvetu zdravnika izogibati stresnim razmeram, je tudi neuspešno prosila za preložitev predobravnavnega naroka za nekaj mesecev. Fišer je sodišče spomnil, naj, če se odloči za zaporno kazen, odloči, da jo mora nekdanja strojepiska prestati v hišnem zaporu.

Sodišče v višino kazni ni posegalo, se je pa strinjalo, da bo za mlado mamo, ki še ni prišla navzkriž z zakonom, ustrezen hišni zapor, kar lahko po zakonu določijo za zaporne kazni do devet mesecev. Do te odločitve je sodišče vodilo tudi dejstvo, da ni realne možnosti za ponovitev kaznivega dejanja. Derviševićeva se je na zgražanje nekaterih po izbruhu afere za kratek čas celo zaposlila na upravi za izvrševanje kazenskih sankcij, a so jo tam nato kmalu odslovili, potem pa se je kot samostojna podjetnica začela ukvarjati s prevajanjem in sodnim tolmačenjem.

Derviševićeva se tako osem mesecev ne sme oddaljiti od svojega prebivališča v Štepanjskem naselju, razen ko je to neizogibno potrebno zanjo in za njeno dojenčico. Ji je pa sodišče dovolilo, da se vsak dan med enajsto in dvanajsto uro lahko giblje v bližini 50 metrov od svojega stanovanjskega bloka. Vsak ponedeljek in četrtek pa lahko med osmo in pol deseto uro zjutraj »po najbližji poti odide v najbližjo trgovino« in tam opravi potrebne nakupe. Sodišče je še odločilo, da bo plačala strošek postopka.

Tožilstvo je Derviševićevi očitalo, da je med oktobrom 2009 in februarjem 2010 sporočila Tilnu Weitzerju, da policija zoper njega izvaja prikrite preiskovalne ukrepe. Kasneje je o prikritih preiskovalnih ukrepih policije zoper Roberta Dejana in Milivoja Gliševića spregovorila tudi 20. februarja 2010 v lokalu Lakotnik. Za svoje storitve je bila dogovorjena za plačilo 500 evrov, a je namesto tega sprejela zavitek s 17 grami kokaina (v zavitku pa ni bilo kokaina, temveč sladkor, se je kasneje pokazalo). Tožilec je prepričan, da je s tem ne le ogrozila preiskavo, temveč v resno nevarnost spravila tudi tajna policijska delavca. Skupina, ki so ji hoteli stopiti na prste, se je takrat za nekaj časa potuhnila. Ko so izvedeli, da jih policija spremlja, so se znebili dokazov, nehali so prodajati drogo, stran so vrgli tudi delovne telefone.