Tiskane izdaje
Ljubljana – Oproščeni krivde so te dni s sodišča odšli Andrea Pezzotti, Roberto Minini in Daniela Bianchi iz okolice Milana, ki so bili obtoženi, da so decembra 2007 iz Ljubljanice odnesli kose kulturne dediščine. Sodba še ni pravnomočna, tožilstvo je namreč napovedalo, da se bo nanjo pritožilo.
Po očitkih iz obtožnice so Andrea Pezzoti, Roberto Minini, Alchise Vielmi, zoper katerega je sodišče zaradi odsotnosti postopek izločilo, in Daniela Bianchi iz okolice Milana med nezakonitim potopom v Ljubljanici našli kulturno dediščino, gre za kose keramičnega lonca iz 16. oziroma 17. stoletja, ki so jo hoteli pretihotapiti v Italijo. Tožilstvo je na predobravnavnem naroku lani spomladi Italijanom zaradi storitve kaznivega dejanja velike tatvine in poškodovanja ali uničenje stvari, ki so posebnega kulturnega pomena ali naravne vrednote, neuradno ponudilo pogojne kazni, a ti krivde niso priznali.
Minini je takrat na sodišču povedal, da se je tam res potapljal in da je zaradi tega plačal tudi denarno kazen. Vsak od kršiteljev je za potop, za katerega niso imeli soglasja, menda takoj poravnal globo v višini 208 evrov. Zagovornik Pezzotija je na sodišču takrat povedal, da potapljači sploh niso vedeli, da je reka kulturni in arheološki spomenik.
Italijani so bili po njegovih besedah v Ljubljani na prednovoletnem sejmu, mimogrede pa so se potopili še v Ljubljanico pod nekim viaduktom, kjer so v reki tudi stebri avtoceste in celo gradbeni material. Sodišču je predložil skoraj 100 fotografij, ki po njegovih besedah dokazujejo, da so obdolženi v Ljubljano prišli na prednovoletni sejem, kot strastni potapljači pa so mimogrede opravili potop. Po njegovih besedah se nihče ne bi namenoma fotografiral med storitvijo kaznivega dejanja.
Posnetek potopa razkriva pomembne podrobnosti
Ker je od zadnjega naroka oktobra lani minilo preveč časa, se je postopek začel znova. Stranke so si tako še enkrat pogledale 11 minut in 47 sekund dolg videoposnetek potopa v Ljubljanico pred skoraj petimi leti. »Zahvaljujem se avtorju tega posnetka,« je po ogledu vzkliknil obtoženi Andrea Pezzoti, »saj je iz njega mogoče razbrati nekaj zelo pomembnih dejstev.« Predvsem to, da je barva vode ves čas posnetka nespremenjena, da na gladini ni videti nobenih sledov blata ali druge umazanije, kar naj bi pomenilo, da nihče od potapljačev ni kopal po dnu.
Opozoril je tudi na dejstvo, da se je na gladini, ko se je eden od potapljačev približal obali in stopil na dno, takoj pojavil velik madež dvignjenega mulja in blata, kar pomeni, da bi bil potreben le majhen gib, da bi se voda skalila. Povsem čista je bila tudi oprema potapljačev. Zaznal je tudi, da nihče iz vode ni prinesel nobenega predmeta, da v rokah niso imeli nobenega orodja za kopanje po dnu in da v bližini ni tabel, iz katerih bi bilo razvidno, da je Ljubljanica razglašena za kulturni spomenik, potapljanje v njej pa prepovedano. Na koncu posnetka je od enega od potapljačev slišal reči: »Qui e solo merda,« kar pomeni, da »tukaj ni drugega kot svinjarija«.
Tržna vrednost majhna, arheološka neprecenljiva
Andrej Gaspari, doktor arheologije, je na sodišču kot priča povedal, da ga je decembra 2007 na kraj dogodka kot strokovnjaka poklical inšpektor Dragan Matič. Pojasnil je, da so mu policisti pokazali manjši predmet iz keramike, za katerega je takoj ocenil, da izhaja iz poznega srednjega veka. Ker je bil predmet moker in ker so bile na njem sledi vegetacije, ki jih na predmetih, najdenih na suhem, ni najti, je sklepal, da je bil predmet najden v vodi. Dodal je še, da so mu policisti pozneje pokazali še palice iz nerjavečega jekla, te so menda našli pri obtoženih, ki so bili očitno namenjeni sondiranju rečnega dna.
Policisti so mu prav tako pokazali še detektor za iskanje kovin, ki pa je bil najden v avtodomu obtoženih, spravljen v originalno embalažo in suh. Na vprašanje sodišča je odgovoril, da tržna vrednost najdenega koščka keramike ni večja od desetih evrov, je pa zato arheološka vrednost tako rekoč neprecenljiva. Vendarle bi škodo ocenil na približno 5500 evrov, kolikor bi namreč stala uradna, strokovna izvedena sondaža rečnega dna.
Videl je tudi potapljaško opremo obtoženih, ki je omogočala potapljanje v jame, zalite z vodo. Na videoposnetku, tega je pozneje naredil specialec, ki se je potopil v Ljubljanico, je opazil tudi precejšnje poškodbe dna z jasno vidnimi sledovi kopanja, ni pa mogel z gotovostjo določiti, kdaj so te poškodbe na dnu Ljubljanice nastale. Na vprašanje sodišča je še odgovoril, da človek brez ustrezne izobrazbe nikakor ne more oceniti, da v rokah drži predmet velike zgodovinske in kulturne vrednosti.
Za obsodilno sodbo premalo dokazov
Predsednik senata, sodnik Marjan Pogačnik, je po sklepnih govorih strank vse tri obtožene razglasil za nedolžne. V obrazložitvi oprostilne sodbe je povedal, da iz postopka ni bilo jasno, kje je bil sporni košček poznosrednjeveške keramike sploh najden, oziroma da dokazov, da so ga našli in iz vode prinesli prav obtoženi, ni. Spomnil je tudi na videoposnetek, ki prikazuje, da potapljači niso imeli v rokah nobene opreme za sondiranje dna in da z dna niso prinesli nobenih predmetov. Obtoženi so torej krivi le za potop na prepovedanem območju, za kar pa so že plačali globo. Obtoženi so tudi oproščeni plačila vseh stroškov, ti bodo tako bremenili državni proračun.
